Mož je rekel, da se mu niti slučajno ne da iti na to predstavo, čeprav ve, da bi bilo vzgojno, da si jo ogleda. Prva prijateljica je zelo hitro dahnila ne, ker take stvari pač niso zanjo, druge o tem sploh nisem spraševala, ker vem, da je na tako predstavo ne bi dobila niti slučajno, [ ... ]

Tisti dan, ko sva se z možem vrnila s srečanja s Haninimi vrstniki, na katerem smo govorili o Hani in Downovem sindromu, ga najbrž ni bilo prijatelja ali znanca, ki mu ne bi navdušeno pripovedovala o prijetni izkušnji, ki sva jo bila doživela. O tem, da so ta mali potem, ko so premagali začetno zadrego, [ ... ]

Pred nama je sedelo za en razred otrok in priznam, da sem imela malo potne roke. Tam sva bila namreč zato, da jim približava svojo hčerko in jim odgovoriva na vprašanja, ki so se jim porodila med sobivanjem z njo. Malo me je skrbelo, kako se bom spopadla z otroško neposrednostjo, da se ne bom [ ... ]

»Midve se ne strinjava glede veliko stvari, pa sva kljub temu prijateljici. Ni to fino?« sem zadnjič pozno ponoči pisala prijateljici, potem ko se že kar nekaj časa nikakor nisva mogli zediniti glede odgovora na vprašanje, koliko stanovanja ob ločitvi pripada možu, ki je v zakon prinesel celo stanovanje, in koliko ženi, ki je prispevala [ ... ]

Tisti trenutek, ko sem prisedla, sem vedela, da ne bi smela in da se zadeva ne bo dobro končala. Bil je sicer prijazen in zelo ustrežljiv, a mi je nekaj govorilo, naj izstopim iz avta. Naredila sem se gluho in kar obsedela, ker je zunaj zoprno deževalo in sem bila srečna, da sem dobila prevoz, [ ... ]

»Zakaj ves ta napor, če ne morem biti srečen?« Vprašanje, ki ga 34-letni Daniel v filmu Jaz bi tudi (v originalu Yo, tambien) postavi svoji mami, ko beseda nanese na to, zakaj ženska, njegova sodelavka, s katero se super razume in ki sploh ni pametnejša od njega, noče postati njegova punca. Mama, vsa v solzah, [ ... ]

Oni dan je naša družinica dobila brco v rit. Tako dobronamerno. In zelo dobrodošlo. V šoli so nam zelo prijazno povedali, da naš otrok ni prav zelo navdušen nad tem, da bi se naučil brati in pisati ter da je prišel čas, ko bo treba začeti sistematično delati na usvajanju teh veščin. Mala da ima [ ... ]

Ali sem kdaj žalostna zaradi Hane? Sem. Če kdaj jočem zaradi nje? Ne pogosto, ampak, ja, kdaj tudi jokam. Če odštejem tiste solze, ki mi jih mala kdaj pa kdaj uspe priklicati v oči s svojim trmastim značajem, tako neverjetno podobnim mojemu, potem lahko z računovodsko natančnostjo povem, da sem nazadnje točila solze zaradi svoje [ ... ]

»Se Hana kdaj poti?« je zanimalo homeopatinjo.
»Nikoli,« sem samozavestno zatrdila. Mož pa skoraj istočasno: »Ja, pogosto.«
Gledala sem ga, kot bi padel z lune in si mislila, kaj pa blebetaš, saj sva vendar opazovala istega otroka. Izkazalo se je, da je imela ta mala malo potne roke in da je imel prav, čeprav bi še tik [ ... ]

Tisti trenutek, ko je odprla usta, mi je bilo žal, da sem se pustila pregovoriti. Pravzaprav mi je šla na živce, še preden je spregovorila, ker naju je gledala s tisto slabo prikrito mešanico pomilovanja in žalosti, ki me še danes spravi ob živce. »Bi se rada pogovorila?« je rekla.
Bila je psihologinja, na porodniški sicer, [ ... ]