Mož je rekel, da se mu niti slučajno ne da iti na to predstavo, čeprav ve, da bi bilo vzgojno, da si jo ogleda. Prva prijateljica je zelo hitro dahnila ne, ker take stvari pač niso zanjo, druge o tem sploh nisem spraševala, ker vem, da je na tako predstavo ne bi dobila niti slučajno, da pač ne čuti v tej smeri. Tretja je imela delo, četrta ne vem že kaj, skratka, na koncu sem se odločila, da si bom tako imenovani wheelchair dancing ali ples v vozičkih ogledala kar sama. Me je namreč strašno zanimalo, kako lahko človek pleše, če sedi v vozičku.
V dvorano sem prispela tik pred zdajci in že pri vhodu naletela na množico ljudi v invalidskih vozičkih in njihovih spremljevalcev. Nekako se je zdelo, kot da se vsi poznajo med seboj, da mi je bilo kar malo neprijetno tako sami med njimi in mi je bilo žal, da moža nisem prepričala, da zadeva, ki se mu je pojavila tik pred zdajci, vendarle ni tako nujna, kot se mu morda zdi.
Predstava bi se morala že začeti, dvorana pa je bila še vedno na pol prazna. Stiskalo me je pri srcu, kot me stiska vedno, kadar sem priča velikanskemu trudu na odru in praznini na drugi strani, tako da sem nemirno pogledovala po dvorani in si želela, da bi k obisku nagovorila kakšnega od svojih znancev.
Potem pa nisem imela več časa gledati naokoli, ker se je predstava z naslovom Zapelji me začela. Dobra predstava. Plesna predstava. Predstava, v kateri se dekleta in fant v vozičkih čisto zares gibajo v ritmu dinamične glasbe. Zgodba o Pepelki, deklici v vozičku, ki na ogorčenje zdravih plesalk princu ukrade srce in ga zapelje v ljubezen. Nekajkrat vmes mi je šlo od silnega občudovanja truda, vloženega v vse to, kar se je dogajalo na odru, kar fino na jok, da sem si na skrivaj brisala solze, a sem bila vesela, da sem prišla in se na lastne oči prepričala, kaj vse lahko človek naredi z jekleno voljo.
Kajti vsa tista dekleta in fant, ki so nas zapeljali v čudovito doživetje, bi lahko čepeli doma in objokovali svojo usodo. Se smilili sami sebi. Tako pa pod okriljem Društva študentov invalidov Slovenije plešejo. Nastopajo. Izvabljajo nasmehe. Spodbujajo k razmišljanju. Živijo. Bila sem navdušena nad njimi, skratka.
Drugi, ki sem jim želela pripovedovati o tem doživetju, pa niti ne. Razen znanke, ki ima bolno hčer in je najbrž zato malce bolj občutljiva za te zadeve. »Veš,« je rekla, ko sva v nekem lokalu čakali najini mali plesalki, »mislim, da se ljudje takrat, ko so zdravi in brez težav premalo zavedajo, da lahko tudi njih doleti kaj takega, pred čimer danes odvračajo pogled. Ko pa se srečaš s tem in se ti zgodi nekaj takega, kar se je zgodilo tebi in meni, ko imaš drugačnega otroka, začneš stvari gledati drugače. Zaveš se, da nisi neranljiv in da se ti lahko življenje čez noč postavi na glavo. Da je lahko jutri vse drugače. In takrat začneš ceniti take ljudi in take predstave. Ker v njih vidiš tisto dobro, pozitivno sporočilo, ne zgolj kup pločevine in skrivenčene ude. Ker te prepričajo, da se življenje ne konča, če se ti zgodi kaj hudega, ampak teče dalje, malo drugače, sicer, a vseeno teče.«
Malo sva še modrovali o tem, zakaj dvorane ob takih predstavah in dogodkih ostajajo na pol prazne in kaj bi bilo treba storiti, da bi ljudi vendarle prepričali, da iz dvorane ne bodo odšli žalostni, da bodo kvečjemu malo zamišljeni, bogatejši, bolj široki in tolerantnejši. Da se bodo bolj zavedali sami sebe in tega, kakšno srečo imajo v življenju. Pa nisva prišli do kakšnega zapisa vrednega zaključka.
Zato naj kot zaključek te kolumne zapišem besede igralca Braneta Završana, ki sem si jih tako kot mnoge druge nekoč zapisala v svojo beležko. Takole pravi: »Vsi smo ljudje s posebnimi potrebami. Lahko smo celo nevoščljivi hendikepiranim, saj je njihov limit zelo jasen in poskušajo znotraj njega živeti kakor lahko. Mi si svojih meja ne priznavamo. Ti ljudje nas lahko veliko naučijo …«
A samo, če se jim pustite zapeljati in če ste sposobni stopiti iz svojih okvirjev.
Vir: Jana
Značke: wheelchair dancing, ples v vozičku, downov sindrom, Brane Završan, limit