Tisti dan, ko sva se z možem vrnila s srečanja s Haninimi vrstniki, na katerem smo govorili o Hani in Downovem sindromu, ga najbrž ni bilo prijatelja ali znanca, ki mu ne bi navdušeno pripovedovala o prijetni izkušnji, ki sva jo bila doživela. O tem, da so ta mali potem, ko so premagali začetno zadrego, spraševali in spraševali, pa o tem, kako smo bili vsi silno zadovoljni; oni zato, ker so smeli vprašati, midva pa, ker sva lahko potešila njihovo radovednost.
Ko sva se namreč spustila v ta projekt, sva imela zgolj eno željo - to, da otrokom pustijo postavljati vprašanja. Da jih ne zadušijo s tistim za odrasle tako značilnim stavkom: To se ne spodobi spraševati. Kajti prav je, da vprašajo, in še bolj prav, da dobijo odgovor. Take, kakršnega so sposobni dojeti glede na starost in druge sposobnosti.
Seveda bi bilo krasno, če bi tudi odrasli kdaj kaj vprašali. Ne samo o trisomiji 21, tudi o čem drugem, kar vznemirja njihove misli. A smo večinoma žal že zaznamovani z vzgojo in nekim privzetim splošnim prepričanjem, da se o stvareh, ki so lahko neprijetne, ne spodobi spraševati. Ker lahko tistega na drugi strani spraviš v zadrego. Ali ugotoviš, da še sam ne ve, kaj se pravzaprav dogaja. Ker ga lahko vprašanja razžalostijo. Ker … Ker se to pač ne dela.
A so »vprašanja pomembna na poti učenja«, v Drugačnih razmerjih izpod peresa Mance Košir pravi Žare, moški okužen z aidsom. In še, da »je le moder človek dovolj velik, da mu jih ego dovoli postavljati«. Zato sprašujte. Vedno in povsod. Bo bolje, kot če boste molčali in se tako oborožili z nevednostjo. Ker tudi če bo tistemu na drugi strani, vprašanemu, neprijetno, če ne bo hotel govoriti, boste to takoj začutili. In takrat ste dolžni spoštovati njegovo željo.
Če pa si boste drznili vprašati - situaciji primerno, seveda -, boste presenečeni ugotovili, kaj vse so ljudje pripravljeni deliti s sočlovekom in kako radi govorijo tudi o najbolj intimnih in zapletenih rečeh. Kakšen ogromen plaz lahko sproži preprosto vprašanje. In kakšno olajšanje lahko prinese izpoved. Kako prav je, če smo zdravo radovedni.
Tako kot najini mali sogovorniki, ki jih je o Hani med drugim zanimalo vse tole.
Zakaj drži glavo postrani? Ker ima slabe mišice in zato njeno glavo težko nosijo pokonci.
Zakaj včasih moli jeziček iz ust? Ker ima premajhno ustno votlino.
Zakaj me včasih tako močno stisne? Ker je vesela, da te vidi in ker je taka, da vsakomur pokaže, kar čuti. Ker ljudje z DS srce nosijo na dlani in ker to, kar mislijo, tudi povedo in pokažejo.
Zakaj mi pravi, da je zaljubljena vame? Ker je to najbrž res. Gotovo je še kdo v razredu zaljubljen v sošolko ali sošolca, a se ljudje z leti naučimo čustva skrivati. (Tukaj so odobravajoče kimali in se ogledovali.)
Zakaj se včasih skrije pod mizo? Ker ima vsega dovolj in s tem pokaže, da bi rada zase malo miru.
Zakaj je lani včasih pobegnila iz jedilnice in se skrila v omaro? Ker je v jedilnici precej hrupno, ona pa zelo dobro sliši in jo hrup moti.
Lahko tudi jaz dobim Downov sindrom? Ne. Kar pa ne pomeni, da se nam vsem ne more zgoditi kaj takega, zaradi česar bomo imeli težave pri govoru, hoji, učenju … Lahko nas na primer povozi avto ali si kako drugače poškodujemo glavo in bomo tako kot Hana potrebovali pomoč.
In v tem stilu naprej in naprej. Zanimivo in poučno tudi za odrasle.
Ker sva bila midva tako zelo zadovoljna z izkupičkom, sva licenco za pogovor z otrokom na temo različnost hitro in uspešno prodala naprej. Že zelo kmalu je prijatelj poročal, da sta s hčerko iskala podobnosti in razlike med tistimi, ki so deklici blizu. Po kakšnih dveh urah, ko je presenečen spoznal, da njegov otrok opazi veliko več, kot je bil mislil, sta prišla do Hane. Osemletnica je ugotovila, da je Hana nekaj posebnega. Zato, ker jo je na zabavi prišla iskat v sobo, kamor se je umaknila pred drugimi deklicami, in jo povabila, naj se pride spet igrat z njimi. Tega ne bi naredil nihče drug, je rekla.
Ja, res je Hani Down dal izjemno bogastvo - občutek za sočloveka. Kot bi rekli v reklami - neprecenljivo.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, vprašanje, različnost, drugačnost