»Se Hana kdaj poti?« je zanimalo homeopatinjo.
»Nikoli,« sem samozavestno zatrdila. Mož pa skoraj istočasno: »Ja, pogosto.«
Gledala sem ga, kot bi padel z lune in si mislila, kaj pa blebetaš, saj sva vendar opazovala istega otroka. Izkazalo se je, da je imela ta mala malo potne roke in da je imel prav, čeprav bi še tik pred zdravničino izjavo pristala na to, da mi lahko odrežejo roko, če se bo izkazalo, da se motim.
Potem je enkrat drugič prijateljico zanimalo, ali takrat, ko kuham, kuhinjo takoj pospravim za seboj. »Normalno,« sem bila kratka, pa me ni slišala, ker me je prehitel mož z izjavo: »Niti ne.«
»Pa ti?« jo je zanimalo naprej. »Vedno,« je zatrdil in to tako samozavestno, da sem ostala brez sape in se sploh nisem mogla pritožiti. »Misliš nikoli ali pa vsaj redko,« sem rekla, ko sem si nekoliko opomogla, pa me je zabil nazaj, da on vedno pospravi za sabo in da sem jaz tista, ki pušča nered.
Kako je možno, da dva človeka, ki se razumeta tako dobro kot midva, kakšno stvar vidita povsem drugače, sem naslednji dan tožila prijateljici in mi je lepo razložila, da je vsa skrivnost v tem, da je on moški, jaz pa ženska. Da sva pač različna in so nama zato pomembne različne reči. Da imava drugačne prioritete in da on pri moškem na primer najprej opazi, da ima najnovejši model telefona, jaz pa, da pred seboj poriva voziček in v njem novega otroka. In da je zato fino, da sva dva, ker se lepo dopolnjujeva in skupaj tvoriva celoto.
Kako zelo pride prav, da imaš ob sebi partnerja, ki ve, kdaj si nevarno na tleh in kdaj te odnaša v višave, sem v teh osmih letih s Hano izkusila že večkrat. Takrat na začetku, na primer, ko me je še vsake toliko zvilo zaradi diagnoze, pa me je moj prijazni mož samo pogledal ali me stisnil k sebi, in je bilo skoraj takoj bolje. Tudi zato, ker sem vedela, da se lahko vedno zanesem nanj.
Ali pa, ko sva bila pri kakšnem zdravniku in so nama hoteli vzeti pogum, pa sem zaradi silnih čustev ostala brez glasu in sem bila tik pred jokom, pa je prevzel pobudo in nas spravil iz zagate. Brez ženske histerije, mirno, trezno, po moško. Še danes ga želim imeti ob sebi na vseh pomembnejših zdravniških pregledih in na vseh srečanjih, na katerih govorimo o Hani. Kar tako, za vsak slučaj, če bi me spet kam odneslo.
Nadalje je fino imeti partnerja tudi zato, ker ti lahko pove, da se v družbi nisi najlepše obnašal pa da si nekomu zabrusil kakšno stvar, o kateri bi bilo bolje molčati. In da si tistim, ki ti gredo na živce, to preveč očitno pokazal ter da bi se pri štiridesetih že lahko naučil diplomacije.
Če imaš otroka z motnjo v duševnem razvoju, je partner dobrodošel tudi zato, ker se lahko z njim pogovarjaš. O otroku in o vsem ostalem, kar se ti je zgodilo čez dan. Saj ne da tak otrok sploh ne bi komuniciral, le tako radoveden ni kot vrstniki. Ne postavlja kompleksnih in zapletenih vprašanj in mu je kakšne stvari sploh nemogoče razložiti. Ti bi želel vanj preliti vse svoje znanje, rad bi gradil in nadgrajeval, pa ti prej ali slej postane jasno, da otrok nima dovolj kapacitet za visoke gradnje in da bo treba ostati bolj pri tleh. Da več kot toliko pač ne moraš zbasati vanj in da hočeš nočeš moraš upoštevati njegove omejitve.
To spoznanje pa ne vzbuja finih občutkov. Bi rekla, da je včasih celo malo frustrirajoče. Tako, da ti mimogrede pokvari kakšen popoldan in da moraš najprej sebe spraviti v red, da lahko spet verjameš v otroka. In takrat je krasno, če je ob tebi nekdo, ki te razume. Nekdo, ki prevzame vajeti v svoje roke in ti reče, da bi se ti kaj podobnega lahko zgodilo tudi, če otrok ne bi imel razvojnih težav. Da vsaka pot enkrat vodi navzgor in drugič strmo v globino.
Če povzamem - biti sam se mi zdi bistveno težje. Čeprav je vse odvisno od zornega kota in preteklih izkušenj. »Niti na misel mi ne pride, da bi se še enkrat ukvarjala z moškim,« je zadnjič rekla znanka, srečno ločena že nekaj let. »Ko pridem domov, bom vse te cunje, ki jih držim v rokah, vrgla na tla in se zleknila na kavč. Na nikogar se mi ne bo treba ozirati.«
»Tudi jaz bom vse skupaj vrgla v kot,« je rekla druga, poročena. »In mož mi bo skuhal čaj.«

Vir: Jana
Značke: zakon, partner, downov sindrom