Ali sem kdaj žalostna zaradi Hane? Sem. Če kdaj jočem zaradi nje? Ne pogosto, ampak, ja, kdaj tudi jokam. Če odštejem tiste solze, ki mi jih mala kdaj pa kdaj uspe priklicati v oči s svojim trmastim značajem, tako neverjetno podobnim mojemu, potem lahko z računovodsko natančnostjo povem, da sem nazadnje točila solze zaradi svoje hčere prvega septembra. Zelo dobro se namreč spomnim, da se je zgodilo na prvi šolski dan, ker še danes ne morem pozabiti moževega glasu, ko me je poklical kmalu po osmi in ves skrušen začel pripovedovati o tem, da se najine drugošolke ni razveselil niti en sošolec. In da ji niti eden ni pritekel v objem, ko je kot raketa priletela v razred, vesela, da se je končno začela šola, ki jo je tako težko pričakovala.
Se pač niso videli dva meseca, sem pametovala, in se morajo spet navaditi drug na drugega, sploh pa ne smeš pozabiti, da se nekateri poznajo še iz vrtca, da so klapa še od tam, naša pa si mora šele izbojevati svoje mesto med njimi. Govorila sem in govorila, zato, da bi mi bilo lažje, ker sem tak tip, da mi odleže, če stvari večkrat povem na glas, a me je tako zelo bolelo srce, da sem se bala, da mi bo kar počilo.
Potočila sem nekaj solz in sem mislila, da mi bo takoj lažje, a ni bilo, in sem čez kakšno uro, potem ko mi je prijateljica po telefonu govorila o tem, kako se je njena hči objemala s sošolkami in kako so bile srečne, da so ponovno skupaj, spet planila v jok. Potem sem se ob enih morala malo spraviti v red, da me moja mala ne bi videla tako žalostne, ker bi ji težko razložila, da v bistvu jočem zaradi nje.
Skratka, še nekaj dni me je stiskalo pri srcu in sem bila nekoliko bolj kisla, a tako kot se vse v življenju po določenem času spravi v neke utečene tirnice, tako si je tudi naša mala počasi ponovno utrla pot do otroških src in sem, kar se joka na to temo tiče, za nekaj časa varna.
Mojemu možu morda celo ne bo prav, da tukaj pišem o tem, da kdaj tudi jočem, in to zaradi otroka, a se mi zdi prav povedati, da tako pač je in da te vzgoja otroka s posebnimi potrebami sem in tja izjemno razžalosti. Kot pravi moja prijateljica, ki dela z otroki, posebnimi na drugačen način - pri teh otrocih nikoli ne doživiš popolne zadovoljitve, vedno en košček manjka. S tem je hotela povedati, da zaradi svojega primanjkljaja s temi otroki pač ne moreš početi in doživeti vsega, kar lahko počneš in doživiš z otrokom brez hendikepa, to pa je lahko precej frustrirajoče in te kdaj pač pripravi tudi do solz.
Sicer pa menim, da se ljudje premalo zavedamo, kako zelo pomemben je jok. In nikakor ne moremo razumeti, da so vsa naša čustva legitimna, da je torej tudi žalost del palete čustev in da ni čisto nič narobe, če se nas kdaj poloti in potem točimo solze in nam je zato lažje. Dejstvo je, da smo se v zahodni kulturi učili in tudi naučili, da je žalost treba skriti in da je svetu treba kar naprej kazati vesel obraz. Pa četudi si zaradi tega na antidepresivih.
Ravnokar sem končala z branjem krasne knjige zdravnice Urške Lunder, v kateri sicer govori o izkušnjah in spoznanjih ob umiranju in smrti, a je v Odprtem srcu, kakor se knjiga imenuje, tudi poglavje o pomenu žalosti in žalovanja. Takole piše: »Nobeno čustvo ni v sodobnem svetu bolj naravno kot žalost in žalovanje. Nobeno bolj pogosto. Gre za notranji odgovor na izgubo, izgub pa smo nenehno polni vsak dan, saj je svet po svoji definiciji v neprestanem spreminjanju, poln minljivosti, družba pa nas v ojačanem tempu sili v odločitve in dogodke, kjer zagotovo vedno tudi izgubimo.
Čeprav je žalovanje tako vsakdanje v vseh nas, pa ostaja najmanj izraženo čustvo. Kajti ob tem ko je najbolj prisotno globoko v nas, je obenem najmanj obravnavano. Stisnemo ustnice in gremo »močni« naprej. Štejejo le učinkovitost, praktičnost, nenehni razvoj in prodornost. Vesel nasmejan obraz kot na oglasih. In ni časa za postanek, za samorefleksijo, za počasen vdih in počasen izdih. Brez prave pozornosti za svojo žalost se gibamo med novimi doživetji in kopičimo zadržane občutke, da se končno izrazijo na vse preveč nenavadne načine. Neizražena žalost slabi telo. Um deluje drugače …«
Dovolite si biti žalostni.

Vir: Jana
Značke: jok, žalost, žalovanje, čustvo, downov sindrom