Tisti trenutek, ko je odprla usta, mi je bilo žal, da sem se pustila pregovoriti. Pravzaprav mi je šla na živce, še preden je spregovorila, ker naju je gledala s tisto slabo prikrito mešanico pomilovanja in žalosti, ki me še danes spravi ob živce. »Bi se rada pogovorila?« je rekla.
Bila je psihologinja, na porodniški sicer, a si je vzela čas za naju, ker jo je tako prosila skupna prijateljica. Bilo je slab teden po Haninem rojstvu, najhujši šok je bil že mimo in cela družina je po spletu že iskala najnovejše podatke o trisomiji enaindvajset. Približno nama je bilo že jasno, kako se bova lotila zahtevnega projekta in od tu naprej je lahko šlo vse skupaj samo še navzgor.
Zajela je sapo, naju še enkrat pomilovalno pogledala, potem pa začela s predavanjem, ki so ga najbrž slišali že mnogi pred nama. Začela je na začetku, pri rojstvu, pri tem, kakšen šok je rojstvo takega otroka za zakonca. Kot da tega ne bi vedela. Nadaljevala je s poglavjem o tem, da je to velika preizkušnja za zakon in da naju čakajo hudi napori, nato pa dodala še podatek, da mnogi ne zdržijo tega pritiska. Potem sva v tisti slabi uri slišala še to, da se gotovo sprašujeva, zakaj se je zgodilo prav nama in da ne smeva biti preveč žalostna, ker nama lahko zagotovi, da bo vse še dobro.
»Oprostite, nikoli se nisva spraševala, zakaj se je zgodilo prav nama,« sva ji skušala razložiti svoje videnje problematike, zaradi katere smo se zbrali, pa nama je brž pojasnila, da če se še nisva, se pa še bova, ker tako piše v strokovni literaturi. In četudi se nama zdaj morda zdi, da sva vse skupaj z lahkoto prebrodila, naju zagotovo še čakajo težki časi. Vedita, je rekla, da se bosta takrat, ko bo res hudo, začela obtoževati, kateri od vaju je kriv za to, da ima Hana Downov sindrom in da bodo padale težke besede. Že zdaj vama polagam na srce, da bodita previdna, ko bosta izbirala besede.
Spet sva ji skušala razložiti, da se na to stopnjo zagotovo ne bova spustila nikoli, ker je najin odnos preveč spoštljiv, pa se ni pustila ugnati in je kar naprej gonila svoje. Začeli so mi popuščati živci, kar sploh ni tako čudno, ker psihologinj, socialnih delavk in kar je še drugih svetovalnih delavcev ne prenašam najbolje. Sem na službeni poti videla vse preveč slabih.
Ko pa je moj skrajno potrpežljivi mož začel gledati z belim in ko je začel proučevati strop, da ne bi po nepotrebnem izbruhnil, sem vedela, da ta ženska res ne sodi v najino sobo in da se je morava čim prej znebiti. In sva jo potem, ko je odrecitirala svoj obvezni program, brez vprašanj spustila domov, in je hvala bogu nisva videla nikoli več.
Ne zamerim ji tega, da naju je skušala opozoriti na pasti, na katere utegneva naleteti, sem besno rekla možu, ko sva bila končno spet sama, na živce mi gre, da kot strokovnjakinja ni znala presoditi, na kateri točki procesa sprejemanja otroka sva in da nama ni pustila do besede. Ker če bi nama prisluhnila vsaj za trenutek, bi ji bilo hitro jasno, kakšen par sva, kako funkcionirava in kako se utegneva obnašati v prihodnosti. Da bi mirno lahko preskočila prva tri poglavja.
Danes, po osmih skupnih letih s Hano, ji lahko dam prav samo v tistem delu, da je življenje z otrokom s posebnimi potrebami dokaj naporno. Čeprav vem, da je lahko naporno tudi drugače, brez takšnega otroka. Vse ostale napovedi najine nesrečne obiskovalke se na srečo niso uresničile. Kajti če bi gospa literaturo brala tako, kot jo je treba brati, bi v njej našla tudi podatek, da rojstvo otroka z Downovim sindromom zakonca še bolj poveže. Da šok in kriza po rojstvu povečata potrebo drugega po drugem. Da ti zakoni ostanejo trdni zato, ker se partnerja naučita zaupati drug drugemu. Pa da so bili pri tistih, katerih zakoni so šli vseeno po zlu, nesporazumi med zakoncema prisotni že pred rojstvom otroka in da je Downov sindrom samo še potenciral nesoglasja. Da nesrečne trisomije 21 ne kaže obtoževati za morebitni zakonski brodolom in da vzroki zanj tičijo povsem drugje. Tako kot pri vseh ostalih zavoženih zakonih otroci niso krivi za to, da gre vse skupaj po zlu. Da se je pač zataknilo nekje drugje.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, zakon, psiholog