Oni dan je naša družinica dobila brco v rit. Tako dobronamerno. In zelo dobrodošlo. V šoli so nam zelo prijazno povedali, da naš otrok ni prav zelo navdušen nad tem, da bi se naučil brati in pisati ter da je prišel čas, ko bo treba začeti sistematično delati na usvajanju teh veščin. Mala da ima potencial, da se nauči brati in pisati, ima pa tudi karakter, zelo podoben kot mama, da namreč nekaj naredi šele takrat, ko se sama odloči za to. A tako kot pri vseh drugih drugošolcih pač ne gre čakati na to, kdaj se bo muli utrnilo, da v bistvu ne zna brati, pa čeprav neskončno rada poseda v bralnem kotičku in »bere« debele knjige. »Jaz berem samo knjige s črkami,« mi je zadnjič zabrusila na milo pripombo, naj vendarle vzame v roke kaj zase primernejšega.
To, da sta branje in pisanje veščini, ki ti v življenju prideta najbolj prav in brez katerih je težko preživeti, nama je z možem jasno že od vsega začetka, pa to, da če ti bralni temelji niso trdni kot skala, nimaš kasneje na čem graditi, tudi. Kot izrazita družboslovka s prav tako izrazitim odporom do številk, bi lahko celo rekla, da brez dobrega znanja matematike človek lahko preživi čisto brez problema, medtem ko je to brez branja in pisanja bistveno težje. Ali kot je v neki knjigi, ki govori o tem, kako otroka z Downovim sindromom naučiti brati, povedal eden takih otrok: »Če znaš brati, lahko greš kamorkoli.«
Vsemu temu bogatemu vedenju in vsej teoriji navkljub pa moram tako samokritično priznati, da v usvajanje branja in pisanja morda vendarle nismo vložili vse energije, ki jo premoremo. Da problema nismo vzeli dovolj resno. Da smo mogoče mislili, da se bo zgodilo kar samo od sebe (ne vem sicer, od kje nam ta ideja, glede na to, da smo za vse, s čimer se danes lahko pohvali naša Hana, garali kot norci). In da smo se morebiti preveč prepustili občutku varnosti, saj je doslej vse teklo brez težav in ni bilo nekih zelo zahtevnih projektov, ki od človeka zahtevajo poglobljeno učenje. Kot bi bili v milnem mehurčku. Varni. Zadovoljni. Lenobni. Joj, kako je bilo fajn.
In potem je priletela. Brca. Hvala bogu, da je. Ker smo takole opozorjeni na to, kje nam škripa, takoj prestavili v drugo, zavihali rokave in se začeli učiti. Mala se punta, da je težko in da ji bo učenje vzelo preveč časa, zato pa sva midva tista, ki veva, da brez trdega dela ne bo uspeha. Saj smo to že večkrat dali skozi in vemo, da se pri Hani - pa tudi sicer v življenju - nič ne zgodi samo od sebe.
Tako zdaj rinemo naprej. Počasi, a vztrajno. Do nove zmage in do novega milnega mehurčka.
Že nekajkrat v življenju sem se zalotila pri premišljevanju, da te občutek varnosti, po katerem vsi tako zelo hlepimo, uspava. Da takrat, ko vse gladko teče in ko padeš v neko rutino, pozabiš, da se je treba boriti in da je treba vedno hoditi naprej, da se ne smeš ustaviti in biti zadovoljen s trenutnim stanjem. Da je čisto fino, če se imaš fajn, a da to stanje preprosto ne more trajati večno.
Pred kratkim mi je mož tako v šali rekel, da očitno ovira moje družabno življenje. Sem namreč ena tistih, ki neskončno uživa v zavetju svojega doma in svojo rit težko odpelje kam ven, v življenje. Kaj pa vem, doma imam vse, kar potrebujem, delo, zabavo, moža, s katerim lahko čvekam dolge ure, otroka, ki neprestano kaj hoče od mene. Imam mir, tišino, da lahko premišljujem, pa tudi hrup, kadar se mi stoži po njem in pridejo prijatelji na obisk. Varnost. Ena taka nirvana. Občutek globokega zadovoljstva, ko se ti zdi, da ne potrebuješ ničesar več. Zelo narobe, še sploh, če se ukvarjaš z novinarskim poslom.
A je tako samo, če smo doma vsi trije. Zadnjič, ko je bil mož teden dni na službeni poti, mi ni bilo prav nič težko trikrat v enem tednu iti v življenje. Dvakrat na koncert in še na srečanje s sošolci s fakultete, trajajoče do ranih jutranjih ur. Samo rutino so mi vzeli z njegovim odhodom, pa sem se takoj zbudila in dobila svežo energijo za nove podvige.
Kolikor jaz poznam to življenje, ljudje večinoma funkcionirajo podobno kot jaz. Se zmigajo šele takrat, ko dobijo kakšno brco. Tako, ki jih vrne nazaj v življenje.

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, šola, učenje