86. Hanina učna ura: Zakaj je različnost dobrodošla

7. dec, 2010 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnos

»Midve se ne strinjava glede veliko stvari, pa sva kljub temu prijateljici. Ni to fino?« sem zadnjič pozno ponoči pisala prijateljici, potem ko se že kar nekaj časa nikakor nisva mogli zediniti glede odgovora na vprašanje, koliko stanovanja ob ločitvi pripada možu, ki je v zakon prinesel celo stanovanje, in koliko ženi, ki je prispevala svoj delež zgolj pri obnovi.
Jaz sem, skratka, trdila, da ni pravično, da ženska pričakuje celo stanovanje zgolj zato, ker je ženska in ker bo obdržala otroke, ter da je čisto dovolj, če ji mož izplača njen delež. Da ne smem pozabiti na to, da bo mati obdržala otroke, je argumentirala prijateljica, in da bodo revčki sicer ostali na cesti. Jaz pa spet nazaj, da to sploh ni res, ker si bodo z izplačanim deležem lahko najeli zelo spodobno stanovanje za več kot deset let. Bili sva, skratka, vsaka na svojem bregu in prav nič ni kazalo na to, da se bova kdaj uspeli sestati na sredini mostu. »In zdaj naj se onadva reveža, ki se ločujeta, pametno zmenita okoli tega, če se že vidve, obe ženski, ne moreta,« je vse skupaj komentiral mož.
Tisto, kar se mi pri tem najinem dopisovanju zdi bolj pomembno kot to, komu v resnici kaj pripada, je to, da sta lahko dve tako različni osebi, kot sva midve, prijateljici. Da spoštujeva to, da sva različni in da si pustiva dihati. Pa da znava ceniti in sprejemati mnenje in odločitve druge, tudi če se nama zdijo še tako napačni in skregani z logiko. Da sem in tja sicer potrebujeva nekaj več časa, da premeljeva, kar je drugi preveč naravnost priletelo iz ust, a da sva sposobni iti čez to in normalno funkcionirati naprej.
To, da je upoštevanje drugačnih stališč in praks velika umetnost, ki je niso vsi vešči, mi je zadnjič dokazal prijatelj, ko je beseda nanesla na to, ali imajo istospolni pari pravico imeti otroka. Moj odgovor je bil da, njegov ne. Odločen, brez popuščanja. Nekaj časa sva stresala argumente in ko sem imela dovolj tega pingponganja, sem rekla, da imava pač vsak svoje mnenje o tej zadevi in da to ni nič slabega ter da ne sme biti razlog, da se ne bi več dobili in uživali v skupni družbi. Je rekel, da tudi on deli to mnenje, a se je kasneje izkazalo, da to sploh ni res.
Preden smo se namreč odpravili proti domu, mi je tako mimogrede najavil, da bova debato še nadaljevala, ker me mora prepričati, da nimam prav. Da malo prej ni izbral pravih argumentov in da je razmišljal o tem, medtem ko je kadil, ter se je spomnil novih, s katerimi mu bo naslednjič zagotovo uspelo dokazati, da se motim.
Sploh ni pomembno, kdo ima prav, ker tega v bistvu ne ve nihče, sem mu skušala dopovedati, pa se ni dal, češ da nekdo vendarle mora imeti prav, da zadeve ne morejo ostati nedorečene. »Ne vem, zakaj ljudje mislijo, da mora vedno nekdo imeti zadnjo besedo,« sem na poti domov komentirala dogodke minulega večera in je mož rekel, da sem smešna, ker se sploh spuščam v take debate, da se moram počasi naučiti presoditi, s kom se je primerno pogovarjati o tako perečih zadevah in s kom ne.
Če pa se mi zdi to, da smo različni, tako vznemirljivo, sem vztrajala pri svojem. In spet potegnila iz rokava sošolca s fakultete, tako drugačnega od mene, da bolj skoraj ne bi mogel biti, a meni zelo ljubega še danes. Strinjala se nisva niti v eni sami zadevi in v bistvu bi se nama lahko zalomilo že čisto na začetku, ker je na ženske gledal kot na drugorazredno robo, jaz pa sem bila goreča zagovornica enakovrednosti spolov. Trdo je stal na svojih stališčih, jaz pa tudi, in čeprav sem bila pogosto prepričana, da ne razmišlja prav in da je konservativen do konca, sem ga spoštovala prav zaradi tega, ker je neomajno stal za tem, kar je govoril.
Verjetno je tudi on v meni prepoznal neko dodano vrednost, čeprav sem bila ženska, in tako prijateljujeva še danes. Le to se je spremenilo v teh letih, da mi je zadnjič on zabrusil, da sem konservativna.
Rada bi skratka povedala, da nas prav to, da znamo spoštovati in sprejeti različnost, fizično ali duševno, bogati. Da nam ta vpogled v drugačnost odpira vrata v nove, nam neznane svetove. Le čez prag je treba stopiti in na široko odpreti srce.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, različnost, spol

Napiši komentar