Tisti trenutek, ko sem prisedla, sem vedela, da ne bi smela in da se zadeva ne bo dobro končala. Bil je sicer prijazen in zelo ustrežljiv, a mi je nekaj govorilo, naj izstopim iz avta. Naredila sem se gluho in kar obsedela, ker je zunaj zoprno deževalo in sem bila srečna, da sem dobila prevoz, ne da bi mi bilo sploh treba dvigniti palec.
Klepetala sva o vsem mogočem in nekje na polovici poti sem o njem vedela že kar veliko, med drugim tudi to, da je pomemben ljubljanski direktor s solidno plačo, srečno poročen oče dveh otrok, ki včasih skoči čez plot. Ko sva prispela do Vranskega, je zavil z glavne ceste in najavil, da me povabi nekaj popit, in čeprav sem rekla, da bi bila rada čim prej doma, je vztrajal pri vabilu in sem na koncu rekla ja, ker to, da šofer štoparja kdaj povabi na pijačo ni neobičajna praksa.
Potem je natakarju naročil dve kosili, ne da bi me vprašal, seveda, in mu, ko je beseda nanesla na sladico, pojasnil, da jo bova pojedla drugje. Rdeča lučka mi je utripala kot ponorela, pa nisem imela druge izbire, kot da grem z njim nazaj v avto, ker je bil v njem moj nahrbtnik z vsem bornim študentskim imetjem.
Samo čakala sem, kdaj se bo zgodilo tisto najhujše in mi je po kakšnih petih minutah res predlagal, da bi šla z njim v Rogaško slatino. Tam bi najela sobo, si na hitro privoščila malo zabave, nato pa bi me odpeljal domov. Da bi mu bilo všeč, če bi postala njegova ljubica, mi je rekel kar v obraz in ko sem ga gledala, kot da je padel z lune, dodal, da seveda lahko imam fanta, ker ima tudi on ženo, da bi bila skupaj samo zato, da si obogativa življenje. Pa še, da bi takšno razmerje rešilo moje finančne težave, ker bi mi kupil karkoli bi si zaželela.
Mislila sem, da me bo kap, vsaka moja mišica je bila v napetem pričakovanju, kdaj ga bo treba kresniti po glavi in si utreti pot na svobodo, a je tip hvala bogu ostal zgolj pri ponudbi. Resda mi je še kakšne dvakrat skušal razložiti, kaj vse pridobim s takim razmerjem, a je na srečo ostalo zgolj pri tem in me je potem, ko je videl, da ni uspešen, odložil pri cestninski postaji. »Sploh ne veš, kaj zamujaš,« mi je zabrusil, ko je odbrzel proti Rogaški in me pustil ob cesti, tako tresočo, da sem se komaj držala na nogah.
Lekcija je bila tako dobra, da od študentskih let naprej le še redko preslišim ta drobceni glas, ki se oglaša tam nekje iz globin in mi namiguje, kako naj ravnam, da se bodo stvari srečno iztekle. Kadar se vendarle pustim prepričati, takrat, ko zanikam samo sebe, da ne izpadem zoprna in črnogleda, se skoraj vedno izkaže, da nisem ravnala prav.
Intuicija, pravijo temu knjige, šesti čut ljudski glas, psihiater Carl G. Jung pa poslušanje notranjega glasu. Sploh ni pomembno, kako rečemo temu prišepetovalcu, pomembneje je, da ga poslušamo in ne utišamo, tako kot se to storila jaz pred mnogimi leti. Kajti zmeraj se ne konča tako srečno.
Prepričana sem - in tako piše tudi v literaturi -, da imamo intuicijo, to menda nadčutno zaznavanje, vsi, le da smo se jo v stoletjih, odkar tlačimo ljubo zemljo, naučili preslišati, utišati, ne upoštevati. Zaupamo zgolj razumu, preverljivim dejstvom, oprijemljivemu, tistemu, kar se da dokazati. A če bi midva pred osmimi leti na začetku naše skupne poti s Hano upoštevala zgolj razum in poslušala zdravnike, ne pa tistega, kar nama je šepetal notranji glas, iz najine punčke ne bi bilo bog ve kaj. »Samo rada jo imejta, veliko jo crkljajta, to je vse, kar tak otrok potrebuje,« se je glasila popotnica mladi družini. Glasek pa je glodal in glodal, pojasnjeval, naj kljub temu sama spoznava, kje so njene meje, naj se nikar ne ozirava na lastne strahove in omejena prepričanja. In sva ga poslušala in rinila dalje ne glede na priporočila večine.
Ravno zadnjič sem se spet znašla v situaciji, ko me je šest ljudi prepričevalo, kaj je prav in kaj narobe. Sem se že uklonila večini, ker če jih šest trdi eno in isto, potem je že prav tako, kot trdijo. A sem šla naslednji dan nazaj in naznanila, da bom kljub temu poslušala sebe. Pa bo, kar bo. In je na koncu res bilo. Natančno tako, kot mora biti.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, intuicija, šesti čut