»Zakaj ves ta napor, če ne morem biti srečen?« Vprašanje, ki ga 34-letni Daniel v filmu Jaz bi tudi (v originalu Yo, tambien) postavi svoji mami, ko beseda nanese na to, zakaj ženska, njegova sodelavka, s katero se super razume in ki sploh ni pametnejša od njega, noče postati njegova punca. Mama, vsa v solzah, mu žalostno odgovori, da ji je žal in da je imela v mislih vse najboljše, ko se je borila zanj in ga skušala umestiti v normalno življenje. A da ni nikoli obžalovala, da ji je življenje namenilo posebnega sina in da ji tudi ni bilo prav nič težko delati z njim in zanj. Da je z veseljem nalagala vanj svoje znanje in izkušnje, ker je videla, da dojema, kar mu pripoveduje. Da je skratka vedno verjela, da zmore več, kot mu pripisujejo drugi, in da ni mogla ravnati drugače.
To, da nobena ženska s 46 kromosomi ne bo šla z njim, ki jih premore 47, je Danielu pred tem žalostnim pogovorom razložil že njegov starejši brat, in sicer potem, ko mu je Danijel navdušeno povedal, da se strašno dobro razume s svojo Lauro, pa čeprav se vsem okoli njiju to prijateljstvo zdi čudno.
Dialogi se sicer dogajajo v filmu, a bi se prav lahko zgodili tudi v vsakdanjem življenju, kajti Pablo Pineda, glavni igralec, v bistvu igra samega sebe. Je namreč prvi Evropejec z Downovim sindromom, ki mu je uspelo diplomirati iz psihologije in se zaposliti. Eden redkih, sicer, ki mu je uspelo prilesti tako visoko, a vendarle, neki zgled, ki dokazuje, da moramo vsi mi malo pospraviti v svojih glavah in opraviti s predsodki in zmotami.
Vendar pa Pablo ni bil moj navdih za to kolumno samo zato, ker dokazuje, da lahko diplomira tudi človek z Downovim sindromom in da lahko tudi nekdo, ki ima en kromosom preveč in s tem precejšnjo informacijsko zmešnjavo, odgovarja zase, tako kot vsi drugi, ampak zato, ker sem se že večkrat spraševala tako pri sebi, kje je tista meja, do katere je pametno peljati svojega drugačnega otroka. Prav zato, da ne bo predober za to, kar mu pripisuje družba. Da vsem svojim sposobnostim in znanju navkljub ne bo ostal pred vrati tistih, ki se imajo za normalne.
Videla sem že primere, ko so ambiciozne mame (zanimivo, skoraj vedno so mame tiste glavne - tudi v filmu) svoje tako ali drugače drugačne otroke tako dobro vodile skozi življenje in jih tako zelo opremile z znanjem, da so stopili iz svojih okvirjev in presegli pričakovanja družbe. A ko sem gledala te njihove otroke v realnem življenju, tako polnem predsodkov in tako zelo nagnjenem k predalčkanju vseh sort, na samem pragu tistega, za kar so se trudili, a brez dovoljenja za vstop, sem se kdaj zalotila pri razmišljanju, da bi bilo zanje morda bolje, če bi jih pustili nižje, tam, kjer so njim podobni primerki. Da bi bil nekdo, ki je prilezel do diplome, ker so starši z njim še enkrat naredili fakulteto, morda srečnejši, če bi bil pek, mizar, bolničar ali nekaj, kar bi dosegel zgolj z lastnimi sposobnostmi.
Pa se vedno, ko me prešine kakšna takšna blesava misel, opomnim, da če bi vsi razmišljali tako (večina to že tako in tako počne), obtičali na mestu. Preprosto se svet ne bi več spreminjal na bolje. Črni in beli bi se še vedno vozili vsaki s svojimi avtobusi in bivali v ločenih četrtih. Živeli bi v prepričanju, da je na osemtisočaka mogoče splezati zgolj opremljen s kisikom. Vozili bi se le po zemlji, ker je znano, da človek pač ne zna leteti.
Hočem povedati, da je včasih treba iti čez meje lastnih sposobnosti in narediti nekaj, kar zelo odstopa od ustaljene prakse, da se stvari lahko premaknejo naprej. Pri čemer je treba vedeti, da vsaka nova praksa zahteva »žrtve«. Nekaj takih izobraženih, a osamljenih Danielov bo najbrž še moralo stati pred vrati v »normalni« svet, da bodo tisti tam notri nekega dne dojeli, da je različnost tista, ki svet dela zanimiv. Še marsikakšna mama bo točila solze, ker si je drznila preseči pričakovanje družbe, najbrž tudi jaz.
A jaz tudi vem, da res ne moreš ravnati drugače, kot čutiš, da je prav. Da potenciala, ki ga slutiš v svojem otroku, ne moreš pustiti nerazvitega. In da se bodo stvari enkrat zagotovo spremenile. Samo zelo veliko vode bo moralo še preteči.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, napor, potencial