Komaj sem čakala, da zaspi, da bo v hiši končno zavladal mir in mi ne več bo treba poslušati njenega čebljanja. »Mami, samo to ti še povem,« je rekla, medtem ko se je spravljala v posteljo, in mi spet začela razlagati o ne vem več čem. Govorila je in govorila in kar ni hotela nehati, [ ... ]

Pila sem kavo s simpatično gospodično in moram reči, da sva se resnično trudili premagati tisto uvodno komunikacijsko zadrego, ki se rada pojavi, kadar dva prvič skupaj sedeta za mizo. Mučili sva se, da je bilo veselje, pa nama pogovor kar nekako ni hotel steči, čeprav je bila tema natančno določena in sva obe vedeli, [ ... ]

Rekla bi, da v osnovni in srednji šoli nisem bila prav zelo prijazna do šibkejših od sebe. Da sem si zato, ker sem bila verbalno od nekdaj močna, znala kakšnega reveža vzeti za tarčo in ga potem dobesedno bombardirati z besedami, da je na koncu nemočen planil v jok. Po eni strani me je sicer [ ... ]

»Preden odideva od doma, bi rada, da še enkrat ponoviva govorni nastop,« sem ji rekla.
Ona pa nazaj: »Saj ga znam.«
In jaz: »Ne, pa ga ne znaš.«
Spet ona: »Ja, pa znam.«
In tako naprej, kakšnih dvajset minut, do takrat, skratka, ko sem ob pogledu na uro doživela živčni zlom. Zatulila sem tako glasno, da sem se ustrašila [ ... ]

»Me lahko prosim počakata spodaj,« mi je rekla hči. Prav butasto sva se spogledala, kot bi ne razumela, kaj nama je hotela povedati. V bistvu jaz še vedno nisem doumela, o čem teče beseda, in sem se samozavestno napotila proti njej, prepričana, da ji bom pomagala pri oblačenju.

»Počakajta me spodaj,« je rekla še enkrat, tokrat [ ... ]

Odkar Hana hodi v drugi razred, v mojem življenju vladata red in disciplina. Zadevi, ki sem ju od nekdaj najbolj sovražila in ki sem se jima uspešno izogibala vse do takrat, ko sem postala mama otroka s posebnimi potrebami. Prva leta so mi krojile življenje fizioterapije. Ko je mala shodila in nato stekla, je bil [ ... ]

»Zakaj ti zmeraj tako hitro prideš po Hano?« sta me pri vhodu na igrišče zaslišali Hanini sošolki.
Prav neumno sem bolščala vanju, ne da bi natančno vedela, kaj naj jima rečem, potem pa sem se le toliko zbrala, da sem izustila tole: »Ker ji je to všeč. Da je lahko z mamico.«
»Ne, pa ji ni, ona [ ... ]

»Preden greste v lekarno, si uredite zdravstveno kartico, sicer vam ne bodo dali zdravil,« je medicinska sestra vpila za menoj. Pa nisem čisto dobro slišala, v čem je problem, ker se je moja hči odločila, da ima dovolj ambulant in bo šla kar sama domov. Je že odločno korakala proti izhodu in sem morala pohiteti [ ... ]

»Tako zelo se je zlila z drugimi plesalkami, da sploh nisi mogel ugotoviti, da ima Downov sindrom,« sem vzneseno rekla in si priklicala v spomin sliko svoje hčerke, tako zamaknjene v ples, da sploh ni imela časa pogledovati po dvorani.
»Ko ste me že ravno izzvali, naj vam povem, da sem tudi jaz opazila, da ni [ ... ]

Znanka ima hudo bolno hčer. Tako bolno, da ji naši zdravniki ne znajo pomagati in so jo zato napotili na zdravljenje v tujino. Tam imajo v ugledni kliniki zaradi večjega števila prebivalcev in zaradi vseh tistih, ki z različnih koncev sveta prihajajo k njim po pomoč, pač več izkušenj s to redko boleznijo.
Ko sta z [ ... ]