»Zakaj ti zmeraj tako hitro prideš po Hano?« sta me pri vhodu na igrišče zaslišali Hanini sošolki.
Prav neumno sem bolščala vanju, ne da bi natančno vedela, kaj naj jima rečem, potem pa sem se le toliko zbrala, da sem izustila tole: »Ker ji je to všeč. Da je lahko z mamico.«
»Ne, pa ji ni, ona bi bila rada z nami,« se nista dali ugnati, in mi za nameček servirali še tole: »Sicer pa vidve s tovarišico tako in tako še kakšne pol ure klepetata in se lahko ona v tem času igra z nami. Najini mamici sta se zadnjič tudi zaklepetali.«
Spet sem za nekaj trenutkov ostala brez besed in nato prav pametno zaključila pogovor s stavkom: »Saj bosta vidve nekoč tudi mamici in bosta takrat razumeli.« Kaj pametnejšega mi res ni prišlo na misel.
In res sva potem z učiteljico klepetali debele pol ure, pa ne zato, ker bi tako zelo uživala v tem, da v mrazu postopam po šolskem dvorišču, ampak zato, ker ta mala spet ni hotela domov. V bistvu sta imeli sošolki prav. Strašno rada je med vrstniki.
Dirjala je s sošolkami po celem igrišču, se trudila, da bi jih dohitela in mi medtem, ko je brzela mimo mene, uspela zgolj na hitro pomahati v pozdrav. Potem so punčke kot kakšne kokoške počepnile v kot igrišča, se hihitale in igrale kaj vem kaj, in naša se je hihitala z njimi, da mi je srce kar prekipevalo od sreče.
Trenutek za tem so ostale oddirjale naprej, naša pa se je odločila, da se pridruži starejšim dekletom pri preskakovanju kolebnice. Prav previdno se jim je približala in se vzorno postavila v vrsto. Vprašujoče so si jo ogledovale, češ, kaj boš ti smrklja tukaj z nami četrtošolkami, in že me je imelo, da bi jo zvlekla stran, ker da se nama strašno mudi domov pa še psa imava v avtu. Samo zato, da bi ji prihranila razočaranje ob zavrnitvi.
»Mislite, da želi tudi ona poskusiti?« me je prijazno vprašala učiteljica, ki je skrbela za večja dekleta, in sem odgovorila, da zagotovo, a naj nikar ne posega v igro, naj se mala sama poskusi vključiti vanjo.
Ta večje so se že dvakrat zamenjale pri skakanju, naša pa je še kar gledala in ocenjevala položaj. »Ne bo ji uspelo priti zraven,« je rekla Hanina učiteljica, sicer njena velika podpornica in oboževalka, in žal moram priznati, da sem tudi sama mislila tako. Zatem sva spet začeli klepetati in sva čisto pozabili, da naš otrok par metrov stran bije pravo malo bitko za obstoj.
Ko sem se naslednjič obrnila proti njej, se je ravno pripravljala, da začne skakati. Dekleti sta zavrteli kolebnico, poskočila je. … In se zapletla vanjo. Zdaj bo štala, mi je šlo skozi možgane, ker bo hotela poskusiti še enkrat, pa še enkrat, dokler ji ne bo uspelo. Ter pri tem ne bo upoštevala pravila, da lahko vsaka skače tako dolgo, dokler se ne zmoti.
Pa se je mala lepo pomaknila na konec vrste, da sem od presenečenja kar zazijala, in počakala, da je spet prišla na vrsto. Tokrat ji je šlo veliko bolje in so ji punce naštele pet skokov. Nato se je spet postavila na konec kolone in sem se zapodila proti njej ter ji hitela govoriti o tem, da je tokrat res zadnjič, ker mami zebe, poleg tega pa naju čakajo domače naloge in kaj vem kaj vse še.
Res je še nekajkrat uspešno skočila in se nato napotila k meni. »Tako zelo sem ponosna nate,« sem ji rekla, »ker si se uspela sama dogovoriti s puncami, da se boš igrala z njimi.« In sem jo kar tam sredi igrišča začela objemati, da me je odločno odrinila od sebe in rekla: »No, mami.«
»Saj sploh ni bilo težko,« mi je razložila hipec za tem, ko je videla, da sem se spet spravila v normalno stanje, in sem ji začela pojasnjevati, da je to, da se z drugim uspeš dogovoriti za sodelovanje in da znaš spoštovati pravila, velika umetnost, ki je pogosto ne obvladajo niti odrasli.
Še pred nekaj meseci kaj takega ne bi bilo možno, sem razmišljala, ko sva odhajali z igrišča. Še nedolgo nazaj bi ob zavrnitvi ali neuspehu doživela živčni zlom. In ga nekajkrat tudi je. V bistvu tolikokrat, da se je naučila, kaj je to sodelovanje in kako pomembno je prisluhniti drugim. To, kar ji tečna mama itak vbija v glavo že od rojstva.

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, zavrnitev, šola, igrišče