91. Hanina učna ura: Zakaj je normalnost motnja
11. jan, 2011 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnos»Tako zelo se je zlila z drugimi plesalkami, da sploh nisi mogel ugotoviti, da ima Downov sindrom,« sem vzneseno rekla in si priklicala v spomin sliko svoje hčerke, tako zamaknjene v ples, da sploh ni imela časa pogledovati po dvorani.
»Ko ste me že ravno izzvali, naj vam povem, da sem tudi jaz opazila, da ni z ničimer izstopala in da je počela vse tisto, kar so počele druge. Morda na vse to sploh ne bi bila pozorna, če ne bi opazovala ljudi, ki so jo prav iskali s pogledom. Da bi videli, kako pleše punčka z Downovim sindromom. Ne vem, zakaj smo tako zelo obremenjeni s tem. Zakaj ne uvidimo, da imajo ljudje, kot je Hana, nekaj več, nekaj, kar nam manjka,« je rekla gospa nasproti mene. In bila pri tem tako zelo prepričana v svoj prav in tako goreča, da bi jo najraje stisnila v objem ali pa ji pripela zlato medaljo, ker tako zelo verjame v mojo hčer, da včasih v tem prehiti celo mene.
V tisti sobi, v kateri smo se pogovarjali o naši Hani, sicer ni nihče na glas izrekel besedice, ki je nekako sodila zraven - normalno -, a smo nekako vsi vedeli, da govorimo o tem, da se ljudem nekatere stvari in ljudje zdijo normalni, drugi pa pač ne. In da otroke z Downovim sindromom v glavnem še vedno porivamo tja med tako imenovane nenormalne.
Se je pa vsak od nas, ki smo sedeli tam notri, še predobro zavedal, da je z normalnostjo en sam velik križ in da se za njeno urejeno fasado kaj rade skrivajo precej nenormalne reči. Da biti na zunaj »normalen« sploh ni nobena garancija.
In sem se ob tem spomnila na recenzijo Marcela Štefančiča jr. o španskem filmu Jaz bi tudi, tistem filmu, ki govori o prvem Evropejcu z Downovim sindromom, ki mu je uspelo diplomirati. Zanimivo je, da me je, čeprav sem jo brala, šele sestra opozorila na to, kako drugače jezični Štefančič mlajši razmišlja o tem, kaj je pravzaprav normalno. Najbrž je tako odprt zato, ker na stvari gleda z distance in je neobremenjen z lastno izkušnjo.
S Štefančičem sva torej gledala isti film, a videla nekaj povsem različnega. Sama sem po tistih slabih dveh urah prišla do spoznanja, da se lahko starši otroka z Downovim sindromom še tako trudijo, da bi ga približali »normalnim«, ga izobrazijo, vzgojijo in naučijo vedenjskih vzorcev večine, a je njihov napor zaradi dolgoletnih ustaljenih vzorcev že v naprej obsojen na neuspeh. V svet »normalnih« imajo vstop samo izbrani.
Potem sem šla gledat, kaj je v zvezi s tem ugotovil Štefančič, in glej ga vraga, on tam piše, da je »normalnost« v bistvu motnja. Da bi razumeli to hipotezo, se moramo za trenutek vrniti k filmu. V njem se Daniel zagleda v svobodomiselno in s predsodki neobremenjeno sodelavko Lauro, katere obnašanje v gledalcu vzbuja slutnjo, da za seboj nima prav srečnega otroštva. In če bi ona z njim zgolj prijateljevala, si on želi nekaj več. Rad bi hodil z njo. »Zakaj?« ga vpraša ona. »Ker se ob tebi počutim normalnega,« odgovori on. Ona začudeno odvrne: »Pa zakaj bi hotel biti normalen?«
»In ravno v tem je ključ filma: v kritiki ‘normalnosti’«,« piše Štefančič. Pa še: »Danielu so celo življenje razlagali, da ni ‘normalen’ - in da morati postati ‘normalen’, da se mora ‘normalizirati’, da mora torej postati tak kot drugi, ‘normalni’ ljudje. Problem je kakopak v tem, da ‘normalnost’ ni več nič zveličavnega, samoumevnega ali pa superiornega. Laurina oče in mati sta ‘normalna’, pa z njo nimata nobenih stikov. In obratno. Še več, Laurina oče in mati sta tako ‘normalna’ in tako politično korektna, da se sama Laura še vedno boji emocij in drugih intimnih medčloveških stikov. Kot bi nam hotel film reči: Vidite, kaj iz ljudi naredi ‘normalnost’. Lauri se zdi seks sprejemljiv, toda le zato, ker v njem vidi nekaj brezosebnega, magari bežnega in enkratnega, praktično nezavezujočega, politično nekorektnega. Vsi ostali odnosi in stiki so diktat ‘normalnosti’. In Laura, pa naj si bo še tako promiskuitetna, je bolj normalna od svojih staršev.«
»Zato,« končuje Štefančič svoje pisanje, »je ‘normalnost’ motnja. Hendikep. Bolezen. In seveda - ‘normalnost’ je bolj nevarna od ‘abnormalnosti’.«
Ah, ko bi le videla tako dobro kot on.
Vir: Jana
Značke: downov sindrom, normalno, odnos, ples