Rekla bi, da v osnovni in srednji šoli nisem bila prav zelo prijazna do šibkejših od sebe. Da sem si zato, ker sem bila verbalno od nekdaj močna, znala kakšnega reveža vzeti za tarčo in ga potem dobesedno bombardirati z besedami, da je na koncu nemočen planil v jok. Po eni strani me je sicer od nekdaj bolelo, ker so bili drugi takšni packi do šibkejših, a po drugi tudi sama nisem bila kaj dosti bolj strpna.
Oni dan, ko sva si z možem ogledala film Kraljev govor, ki govori o angleškem kralju Juriju VI. in o tem, kako se je vse življenje boril z jecljanjem, sem se spomnila sošolke iz srednje šole. Da je brihtna - in to veliko bolj od mene -, mi je bilo jasno celo takrat, ko sem skupaj s sošolci zavijala z očmi, ko je skušala povedati, kar se je bila naučila. A sem bila za to, da bi razumela, kakšno hudo bitko bije vsakič, ko odpre usta in se sooči s takšnimi modeli kot sem bila jaz, žal premalo zrela. Premalo čuteča. Ali pa preveč polna sama sebe, da je zmanjkalo prostora za druge.
Morda mi je to, kakšne travme doživljajo ljudje, ki jecljajo, resnično postalo jasno šele na predstavitvi knjige Izabela - Pravljica o princeski, ki je jecljala. Spisala jo je Beata Akerman, mlada raziskovalka s fakultete za socialno delo. Ženska, ki se z jecljanjem bojuje vse svoje življenje, a se je kljub temu uveljavila v akademskih vodah in dokazala, da govorne težave niso in ne smejo biti vzrok, da človek ne uresniči svojih sanj.
Akermanova še zmeraj jeclja in ko je na predstavitvi knjige pripovedovala o svojih izkušnjah, se ji je občasno zatikalo, da je bilo veselje, in je kakšno besedo poskušala izgovoriti tudi petkrat. Ko je začela razlagati, kaj vse je v življenju doživela, me je bilo sram za vse tisto, kar sem nehote storila sošolki, pa še za vse tisto, česar nisem, a so se tega spomnili drugi. Beatini učitelji so si, na primer, delali črtice, koliko krat se bo zmotila, in jo potem, ko jih je »zbrala« dovolj, pošiljali v kot, kjer je preživela cele ure. Vrstniki so jo nekoč končno povabili na rojstni dan - do takrat namreč nikoli ni bila povabljena na rojstnodnevno zabavo in se tudi nihče ni udeležil njene -, a je morala na njem odigrati vlogo psa. »Še vedno hranim fotografijo, na kateri sem na vseh štirih s pasjo ovratnico okoli vratu,« nam je povedala.
Doživela je še vrsto drugih takšnih in podobnih neprijetnih scen, ki so ji v dušo zagotovo vrezale globoke rane, a se mi zdi, da je kljub vsemu iz bitke prišla kot zmagovalka. Tudi zato, ker je napisala to pravljico, ki bo mnogim v pomoč, še posebej odraslim, ki pogosto ne vedo, kako bi otroku razložili jecljanje in se zaradi lastnega nerazumevanja raje zatekajo k molku.
»Nikoli ne vem, kako naj reagiram, ko nekdo začne jecljati. Naj bom tiho in čakam, ali naj mu pomagam iskati besedo?« je zanimalo neko obiskovalko. »Tisti brez težav nam včasih res želijo pomagati tako, da namesto nas iščejo prvo besedo. Če jaz na primer želim reči prstan in se mi zatakne pri p, mi ljudje ponujajo vse mogoče različice, od potice do prta in ne vem česa še vse.« To pa govorečega samo še bolj zmede, zato, nas je poučila, počakajte, da stvar vendarle sam pove do konca.
Pripovedovala nam je tudi o tem, kako ljudje v stiku z njo včasih uporabljajo način govora, ki ga sicer uporabljajo pri pogovoru z otroki, pa da ji stvari kdaj tudi narišejo, da jih bo lažje razumela, ali pa ji pot, dolgo le nekaj metrov, opisujejo tako, kot bi se morala odpraviti na dolgo potovanje. Da se do nje skratka obnašajo, kot da je idiot.
»Jecljati pomeni biti drugačen. In drugačen pomeni biti nekaj manj,« ugotavlja z lastnimi izkušnjami obogatena Akermanova, katere pravljica je dragocena tudi zato, ker postavlja na glavo pravljično mitologijo. V njej namreč jeclja lepa, bogata in pogumna princeska, ne pa strahopetni zajček, poredni škrat ali hudobna čarovnica, kot smo bili navajeni doslej.
Zakaj pišem o jecljanju? Da bo morda še komu drugemu postalo jasno, kakšni packi smo včasih ljudje. Hote ali nehote.

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, jecljanje, drugačnost, govor