Odkar Hana hodi v drugi razred, v mojem življenju vladata red in disciplina. Zadevi, ki sem ju od nekdaj najbolj sovražila in ki sem se jima uspešno izogibala vse do takrat, ko sem postala mama otroka s posebnimi potrebami. Prva leta so mi krojile življenje fizioterapije. Ko je mala shodila in nato stekla, je bil na vrsti logoped. Potem ko smo se navadili nanj, smo dobili za vrat delovnega terapevta, in nato so se ti strokovnjaki dopolnjevali med seboj ter smo lahko kakšnega začasno opustili in ga nato zaradi poslabšanja spet dobili nazaj. Skratka, zmeraj je bil v našem življenju še nekdo, ki je Hani pomagal usvajati različne veščine, da sva lahko bila midva zgolj njena starša.

Zadnje mesece se gremo red in disciplino zaradi šole. Zaradi vsega tistega znanja, ki ga je treba v drugem razredu spraviti v glavo in ki predstavlja temelj, na katerem bo slonelo vse tisto, kar bo sledilo v prihodnjih letih. In temelji morajo biti trdni, drugače gre vse skupaj k hudiču.

Pozabila sem že, kako težka veščina je pravzaprav branje in kako težavno je vse tiste črke spraviti v neko smiselno celoto, jih povezati med seboj, da lepo zvenijo in da zlahka zdrsnejo z jezika. Pozabila, koliko ponovitev potrebuješ za to, da lahko rečeš, da bereš. Ja, malce mi je ušlo iz spomina, da je takole na začetku treba kar garati, da ti zadeve zlezejo pod kožo in da o njih sploh ne razmišljaš več, ampak jih preprosto delaš. Da je potrebnih nešteto ponovitev, da neka stvar postane avtomatizem.

No, moja hči se ravnokar uči brati, pisati in računati, in jaz berem, pišem in računam z njo. Vsak dan, ne glede na to, da bi se včasih najraje zleknila na kavč in v miru počakala na jutri. Tudi takrat, ko se ne ljubi njej, za deset minut sedeva za mizo in oddelava svoj mini program. Na začetku je bilo obema grozno. Vsakič, ko sem jo pogledala, kako lepo se igra v svoji sobi in pomislila na to, kakšen blažen mir imam zaradi tega jaz, sem si rekla, bova pa jutri vadili deset minut dlje. In potem je prišel jutri in nama je spet kaj prekrižalo načrte in je včasih minilo tudi nekaj dni, ne da bi se uspeli zares posvetiti šoli. V tem času brez vaje je seveda pozabila vse tisto, kar sva se že naučili, in sva tako začenjali vedno znova. Mučno, zanjo in zame.

Dokaj hitro mi je postalo jasno, da se otrok ne bo spravil v red kar sam od sebe in da bom morala jaz biti tista, ki bo zadevo premaknila z mrtve točke. In sva začeli. Sprva me je neutrudno prepričevala, da lahko narediva nalogo in vadiva tudi zvečer, in sem ji jaz prav tako vztrajno dopovedovala, da je bolje, da obveznosti opraviva čim prej, ker bova šele potem lahko brez skrbi. Včasih sva se skregali tako, da je frčalo perje, in sem bila po svoje kar hvaležna, da moža ni doma, ker bi še rekel, da jo mučim.

Potem nama je učenje steklo in sva si ustvarili svoj delovni ritem. Takole gre: Prihod iz šole. Jaz pripravim kosilo, ona se medtem igra ali gleda risanko. Skupni obed. Pospravljanje mize. Še deset prostih minut za klepet in nato za mizo. Kakšnih šest, sedem stavkov, ki jih je treba prebrati, pa kakšen račun, odvisno od tega, kaj je za domačo nalogo. Če je dobre volje in pripravljena na delo, še mini narek. Porabljen čas: največ, ampak res največ pol ure. Vsak delovni dan, včasih tudi v nedeljo.

In nato njeno vprašanje: »Sem zdaj prosta?«

Ni bilo treba dolgo čakati, da so se pokazali rezultati vztrajnega dela. Mala bere in piše bistveno bolje kot na začetku. In se zato, ker ji gre tako dobro, dela loteva z veseljem. Prav fino jo je gledati, kako se veseli napredka.

V teh dveh mesecih, odkar se greva poglobljeno učenje, se je navadila na to, da je treba najprej opraviti obveznosti in da si šele potem resnično prost in lahko svobodno razpolagaš s svojim prostim časom. In še to ji je danes jasno, da sprotno vsakodnevno delo sploh ni tako grozno, kot se je zdelo na začetku.

Tudi zame, veliko ljubiteljico kampanjskega učenja, je to dokaj novo spoznanje. Osvobajajoče, pravzaprav. In živ dokaz za to, da otroci potrebujejo red in disciplino. Zato, ker jim je potem lažje. Čeprav je na začetku svinjsko težko.

Vir: Jana

Značke: Downov sindrom, rutina, učenje, redno delo