Pila sem kavo s simpatično gospodično in moram reči, da sva se resnično trudili premagati tisto uvodno komunikacijsko zadrego, ki se rada pojavi, kadar dva prvič skupaj sedeta za mizo. Mučili sva se, da je bilo veselje, pa nama pogovor kar nekako ni hotel steči, čeprav je bila tema natančno določena in sva obe vedeli, kaj naj bi se na koncu zmenili. Govorila sem in govorila, ker mi ni bolj mučne zadeve, kot je tišina za mizo, in ona ni prav veliko zaostajala za menoj. V nekem trenutku sem ji omenila, da pišem kolumno in da ima moja hči Downov sindrom, pa je rekla, da to že ve. Kot tudi to, kakšno je življenje z otrokom s posebnimi potrebami, ker je njen brat od rojstva gluh.
V tistem trenutku, ko je omenila brata, je padel nevidni zid, ki naju je ločeval dotlej. Zadrege ni bilo več, samo še strastno izmenjavanje izkušenj.
Povedala mi je, da brat govori kljub skorajda popolni gluhoti in da se to nikoli ne bi zgodilo, če bi njeni starši poslušali strokovnjake. Ter da bi fant, če njena mama ne bi bila tako vztrajna, delovna, uporna in kaj vem kaj še vse, po nasvetu stroke že v mladosti pristal v kakšnem od zavodov, usposobljenih za delo z gluhimi. Da bi ga že zgodaj umaknili na varno, med njemu enake, in ne bi nikoli doživel vseh križev in težav, s katerimi se je moral spopasti tu zunaj, in ki so ga kljub temu, da mu je bilo včasih najbrž težko - bistveno težje, kot bi mu bilo tam notri -, naredile za polnokrvnega člana te družbe.
Takšno občudovanje do mame je velo iz njenega pripovedovanja, da sem bila kar vesela za to pogumno roditeljico, ki se ni pustila ugnati. In sem načela pogovor o tem, da so običajno res mame oziroma bolje rečeno ženske tiste, ki skrbijo za tovrstne zadeve. Ki se ne pustijo ustaviti, kadar so prepričane v svoj prav. Ki rinejo, rušijo, psujejo, jokajo, hvalijo, samo da bi svojega otroka pripeljale na cilj. Ki so vztrajnejše. Okretnejše. Bolj trpežne.
Absolutno nimam nič proti moškim in vem, da jih sploh ni tako malo takih, ki polnovredno sodelujejo pri vzgoji svojega drugačnega otroka - vključno in na čelu z mojim -, a je dejstvo, da glavnina tovrstnega dela običajno pristane na ženskih plečih. Ne bi šla v neke strašne globine, zakaj natančno je tako in bi ostala zgolj pri misli, da se ženske očitno bolje obnesemo, ko je treba držati skupaj tistih tisoč nitk, ki iz posameznikov naredijo družino.
Da smo, kadar gre za družino in njene člane, pogumnejše, odločnejše in da »bolje vidimo strah in bolečino ter bolje prenesemo izkušnjo nemoči in sramote,« kot mi je nekoč povedala priznana strokovnjakinja za družino Gabi Čačinovič Vogrinčič. Da smo preprosto bolje opremljene za vse udarce, ki nas doletijo.
In ko takole rinemo naprej te svoje vozove in smo pri tem videti odločne in neuničljive, nekateri včasih dobijo občutek, da so naši dedci pravi revčki. Da smo jim vzele bistvo njihove moškosti, to, da imajo pravico biti glavni, ker so menda močnejšega spola. Čemur seveda odločno nasprotujem, ker si je to, da si glavni, treba izbojevati, in tudi zato, ker vem, da so stvari, če nanje gledaš od zunaj, velikokrat videti povsem drugačne, kot so v resnici. Da smo glavne samo do neke mere.
A se kljub vsej tej slavi, ki jo radi pojemo ženskam, včasih vseeno sprašujem, zakaj ravno ženske. Zakaj moški ne hodijo z otroki k zdravnikom, logopedom, fizioterapevtom in kaj vem kam še vse? Zakaj oni tako redko z njimi sedijo za mizo in jih učijo usvajati nova znanja, jim stokrat ponovijo isto besedo, da si jo bodo stoprvič zapomnili, tulijo nanje in jih mirijo? Zakaj smo skoraj vedno mame tiste, ki se ne vdamo trenutnim razmeram? Ki vidimo, kaj bi bilo treba storiti?
Nimam druge razlage kot to, da je ta vzorec obnašanja od pamtiveka tako globoko zasidran v nas, da o tem, da bi vse to, kar me počnemo, pravzaprav lahko počeli tudi moški, sploh ne razmišljamo več. Da ukvarjanje s pamži, zdravimi ali bolnimi, zanje pač ni dovolj izzivalno, ugledno, priznano. Ni dovolj moško delo.
In zato, ker počnemo vse tiste zoprnije, ki sodijo k vzgoji in izobraževanju, imamo pravico biti glavne. Pa četudi samo na ministrstvu za družinske zadeve.

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, moški, ženske, vzgoja