95. Hanina učna ura: Zakaj jo je tako težko spustiti odrasti
8. feb, 2011 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnos»Me lahko prosim počakata spodaj,« mi je rekla hči. Prav butasto sva se spogledala, kot bi ne razumela, kaj nama je hotela povedati. V bistvu jaz še vedno nisem doumela, o čem teče beseda, in sem se samozavestno napotila proti njej, prepričana, da ji bom pomagala pri oblačenju.
»Počakajta me spodaj,« je rekla še enkrat, tokrat bolj odločno, da sem se ustavila na pol poti in je moža kar privzdignilo s stopnic, kjer sva še maloprej sedela oba. Čeprav mi je bilo jasno povedano, kaj se pričakuje od mene, kar nisem mogla iz svoje kože in sem ji skušala pripraviti obleke, pa obrniti majico, da je ne bo slučajno oblekla narobe, odvezati vezalke na supergah, da jih bo lažje obula …
»Spodaj, sem rekla,« je nestrpno zasopihala hči in se mi zdi, da ji je bilo kar malo nerodno, ker ima tako tečno mamo, ki nikakor ne more razumeti, da jih njena hči šteje že osem in da zna čisto dobro poskrbeti zase.
»No, če si to res želiš, te bova pač počakala spodaj,« sem zamomljala in se rahlo užaljeno napotila po stopnicah ter je mož, povsem vdan v usodo urno stopil za menoj. »Misliš, da ne bo česa pozabila?« ga je zaskrbelo, pa sem mu rekla, da bomo že preživeli kakšno izgubljeno elastiko in da bova pač šla nazaj, če se nama bo zdelo, da je njena torba preveč prazna.
Nadstropje nižje je bila klopca, in tam, sva se odločila, bo pravi kraj za čakanje. Ravno prav daleč, da naju ne more videti, in dovolj blizu, da ji priskočiva na pomoč, če bi jo potrebovala. Seveda je ni potrebovala, in tudi če bi jo, se mi zdi, naju ne bi poklicala, samo da bi nama dokazala, da zmore sama.
Čakala sva in čakala in je mož, nevajen teh reči, pripomnil, da mala za balet potrebuje petinštirideset minut, za odhod domov pa cele pol ure. Kar jaz seveda še predobro vem, kot tudi to, da so odhodi tudi sicer njena šibka točka.
Potem je le priskakljala po stopnicah in mislim, da sva se šele v tistem trenutku oba začela dobro zavedati, kako velika punca je že. Športno torbo si je zavihtela čez ramo in nonšalantno odhitela mimo naju, da sva se morala prav podvizati za njo. »No, zdaj vaju lahko peljem na kavo,« je rekla in smo potem res šli na kavo in je tudi čisto zares plačala zapitek.
Bilo je drugič tisti dan, da sem dobila jasno lekcijo o tem, kaj vse punčke pri osmih zmorejo same. Dopoldan sem se namreč urila že pred pekarno. »Ti počakaj tukaj in sprehajaj psa, jaz pa grem po kruh,« mi je ukazala. In sem samo nemo zrla za njo, ko je odhajala v kakšnih sto metrov oddaljeno pekarno, in samo sebe prepričevala, da tokrat res ne bom šla za njo, pa čeprav je zraven pekarne cesta in tam na pločniku stojita dva moška, tako od daleč sumljiva.
Seveda nisem mogla iz svoje kože in sem jo šla gledat skozi okno, kako sproščeno klepeta s prodajalko in kako ji ta spet daje brezplačen rogljiček, ker je mala taka faca, kot mi je razložila zadnjič, ko sem si vendarle utrla pot v notranjost.
»Sem ti rekla, da me počakaj na travi,« me je nadrla, ko je na izhodu trčila vame. In je bilo to tudi vse, kar mi je namenila do doma. Užaljena, ker ji ne dovolim odrasti.
Da bo tole rezanje vezi med nami lepega dne najbrž postalo problem, se mi je zazdelo že takrat, ko sem prvič ugotovila, da je mala karakterno podobna meni. Enkrat takrat, ko še ni znala prav govoriti, pa je že tulila: »Sama. Sama.«
In bi z osamosvajanjem in s presojo, kaj punčke pri osmih resnično zmorejo same in kaj zgolj mislijo, da bodo zmogle brez pomoči odraslih, najbrž imeli težave tudi v primeru, če mlada dama ne bi imela Downovega sindroma. Je pač tak tip, da se želi opreti zgolj nase. Tako pa je zaradi tega dodatnega kromosoma vse skupaj še bolj zapleteno. Zakaj? Ker so ljudje s trisomijo enaindvajset neskončno zaupljivi, nepokvarjeni, prijazni, družabni, naivni … Svet zunaj pa tako krut. In poln nevarnosti.
Še bi jo zavijala v vato in crkljala, ker se mi zdi, da to še potrebuje. A se obenem zavedam, da jo bova morala pustiti, da si poišče svoj prostor pod soncem. Ja, tudi otroci s posebnimi potrebami odraščajo in odrastejo. Le da starši to pogosto spregledamo.
Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, balet, odraščanje, samostojnost