»Preden odideva od doma, bi rada, da še enkrat ponoviva govorni nastop,« sem ji rekla.
Ona pa nazaj: »Saj ga znam.«
In jaz: »Ne, pa ga ne znaš.«
Spet ona: »Ja, pa znam.«

In tako naprej, kakšnih dvajset minut, do takrat, skratka, ko sem ob pogledu na uro doživela živčni zlom. Zatulila sem tako glasno, da sem se ustrašila še sama sebe in se je ta mala nemudoma pripravila na jok. »Nikar ne joči,« sem ji rekla, »ker za to nimaš prav nobenega razloga.« In je v hipu prenehala s svojo dramsko igro.
»Zdaj pa takole,« sem nadaljevala v spravljivejšem tonu in si jo poskusila posaditi v naročje, a se mi ni pustila niti prijeti, »si v drugem razredu osnovne šole in to pomeni, da pred tablo ne moreš več govoriti kar nekaj v tri dni. Na govorni nastop se je treba pripraviti. To pa pomeni, da je treba vaditi. Ker več kot boš vadila, bolje ti bo šlo.«
»Pa saj ga znam. Poslušaj. Na balet. Ponedeljek. Tri leta.« In je ob tem kar prekipevala od zadovoljstva.
»Ni dovolj dobro za drugošolko,« sem jo ocenila in me je kar malo stiskalo pri srcu, ko sem razmišljala o tem, koliko truda mora reva vložiti v to, da si zapomni dva preprosta stavka: »Na balet hodim v ponedeljek. Plešem že tri leta.«
»Cele povedi, a ne?« je opomin komentirala moja hči in se ravnodušno pripravila na nadaljevanje. Potekal je v bolj ali manj enakem slogu, ker se ji glagoli že od vsega začetka zdijo nepotrebna navlaka in se je naučila prav dobro sporazumevati tudi brez njih.
»No, bova ponovili še enkrat,« sem rekla, ko je končala, pa se je spuntala, da je bilo veselje, in mi rekla, da se ne gre več. Prigovarjala sem ji najprej prijazno, češ, tudi ti boš zadovoljna, če boš sošolcem dobro predstavila svojo prostočasno dejavnost, pa nato še v povišanih tonih, a se ni pustila zlepa prepričati. Jaz pa tudi ne. Na koncu je obveljala moja. Kakšne trikrat sva še ponovili tistih deset, dvanajst stavkov, ki opisujejo njen ponedeljkov balet, in ko je mož prišel domov, mu je ponosno predstavila naučeno.
Ko sem jo gledala tako ponosno, sem vedela, da je bilo vredno truda, in da sem pač morala zatuliti nanjo, da je doumela, da gre tokrat zares. Da je ene stvari v življenju pač treba naštudirati. Da vzamejo čas in energijo. In da eni za kakšno stvar potrebujejo pet minut, drugi pa pet ur. Ne bom pa pisala o tem, kako grozno sem se počutila ob tem, ko sem jo silila v nekaj, kar ji je težko in zoprno.
Že takrat, ko sem gledala kot huda ura, sem se spomnila znanke, ki mi je nekoč pripovedovala, kako je ona svojega sina naučila govoriti. Strokovnjaki so ji rekli, da fant zaradi svojega stanja ne bo nikoli govoril in naj ga lepo pusti pri miru. Nekaj časa ga je res pustila, da ji je kazal, kaj bi rad in česa ne, potem pa se ji je nekega dne le zazdelo, da fant zmore več. Da lahko tudi govori, če se zelo, ampak res zelo potrudi. In mu je, ko je nekoč želel vodo, in ji je to pokazal s kretnjo, rekla, da mu je ne da, dokler ne bo rekel voda. Mali je tulil od besa in se metal po tleh, ona je zraven jokala, a je vztrajala.
Na koncu je lepo in razločno rekel: Voda.

 Od takrat govori. Ne sicer kot profesor, ampak govori. V stavkih. Povezano. Smiselno. In je vesel, ker lahko komunicira z ljudmi. Že zdavnaj je pozabil, kako težka je bila pot do tega cilja in kako mučen je bil tisti prelomni trenutek, ko je začel svoje želje izražati z besedami. Mami se rane še vedno niso povsem zacelile. Še vedno ni pozabila, kako kruta je pravzaprav morala biti, da ga je spravila čez tisto visoko stopničko, ki je pomenila napredek. Nadaljevanje poti navzgor. Kako težko vlogo včasih igramo starši otrok s posebnimi potrebami.
In kakšni neusmiljeni prasci moramo izpasti v očeh tistih, katerih otroci nimajo težav.
Gospa Ida, tudi mama fanta z Downovim sindromom, mi je zadnjič v pismu zapisala lepo misel Adraiana Kezeleta, avtorja knjige Angel pod masko: »So metulji, ki lahko letijo samo, če mi močno pihamo.« Če ne bomo pihali, ne bodo nikoli poleteli, je zapisala na koncu. Ja, včasih je treba zelo močno pihniti, da se metuljček vsaj premakne.

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, Adrian Kezele, govor, šola