Danes je četrtek in moja hči ima rojstni dan. Devetega. Pomemben dan za našo družino, tako pomemben, da namesto o kolumni razmišljam o torti. O tem, ali bo roza glazura uspela prekriti vso tisto čokolado, ki sem jo zamešala v biskvit, pa o tem, ali jo bom z bleščicami in figuricami uspela spremeniti v plesalko, [ ... ]

Novica, ki je zelo verjetno niste zasledili, ker je bila objavljena samo na spletu, je govorila o tem, da sta dve razjarjeni slovenski mami svoja hudo prizadeta otroka nekega lepega dne sredi septembra odpeljali naravnost k ministru za šolstvo. Tako si je lahko ta v živo ogledal, kakšen je videti otrok s hudo cerebralno paralizo, [ ... ]

Nikoli ne bom pozabila tistega rojstnega dne pred nekaj leti, ko je prijateljica dve steni v kletni sobi spremenila v slikarko platno. Razdelila ju je na meter debele pasove in na vsakega od njih zapisala ime malega slikarja. Otroci so bili stari kakšna tri leta ali pa malo več in oči so se jim kar [ ... ]

Poleti je najina hči nekega dne odkorakala do morja, se pognala v vodo in zaplavala. Plavala je, kot da plava že vse svoje življenje, čeprav je še dva dni prej po nekaj zamahih potonila kot kamen. Samo stala sem in zijala, potem pa stekla do avta, da s fotoaparatom ovekovečim ta trenutek.
Mislila sva, da je [ ... ]

Zdi se mi, da se vsakega septembra še prav posebej spomnim, da ima moja hči Downov sindrom. Pravzaprav me na to opozorijo drugi, v glavnem takrat, ko jim skušam dopovedati, da želim svojo hčerko ne glede na njeno genetsko napako vpisati na kakšno dejavnost skupaj z zdravimi vrstniki. Kakor hitro namreč odprem kljun in povem [ ... ]

Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da sem v bistvu dolgočasno bitje. V tem smislu, da imam že petnajst let istega partnerja in sem tudi sicer zvesta enim in istim ljudem ter se je kar malo težko od zunaj prebiti v moj krog. Pa da že sto let pijem kavo brez mleka, hodim v isto [ ... ]

Kot bi mi kdo naredil lobotomijo, se še danes natančno spomnim imen svojih razredničark iz osnovne šole. V prvem je bila Vera, v drugem Helena, v tretjem je prišla na vrsto Katica, v četrtem Majda, v petem Irena, nato je bila do osmega z nami Vera. Ene sem si zapomnila zato, ker so mi bile [ ... ]

Razpršilo z bleščicami sem odložila na stopnice. Tako, da ga je lahko videla. »Kaj je to?« me je vprašala. »Razpršilo, s katerim bova poškropili tvojo lasuljo, da se bo zlato bleščala in boš čisto prava Zlatolaska. Vendar ga pusti pri miru, ker se lahko poškropiš po očeh in bomo morali v bolnišnico.«
Čez deset minut je [ ... ]

Tokrat pišem na Mljetu. Med dopustom. Čeprav sem si že ne vem kdaj prisegla, da med dopustom ne bom delala. Ampak to pot res ni šlo drugače in tako zdaj sedim na s soncem obsijani terasi in skušam iz sebe spraviti nekaj misli, povezanih s počitniškimi dnevi. Če povem po pravici, mi ne gre prav [ ... ]

»Preden mi reče dobro jutro, gre na teraso pogledat svoje rože,« rad prijateljem pripoveduje moj mož. In ko ta šaljiva izjava pri poslušalcih sproži plaz smeha, podrobneje razloži, kako iz postelje najprej odtavam do avtomata za kavo, takoj zatem pa na teraso k svojim rožam. Da odstranim kakšen posušen list in zalijem vse rože ter [ ... ]