126. Hanina učna ura: Zakaj je brez zveze drveti

29. sep, 2011 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnos

Poleti je najina hči nekega dne odkorakala do morja, se pognala v vodo in zaplavala. Plavala je, kot da plava že vse svoje življenje, čeprav je še dva dni prej po nekaj zamahih potonila kot kamen. Samo stala sem in zijala, potem pa stekla do avta, da s fotoaparatom ovekovečim ta trenutek.
Mislila sva, da je šlo le za trenutni preblisk in da bo naslednjič spet raziskovala morske globine, a je čez nekaj ur ponovila vajo, pa potem naslednji dan še enkrat in sva ji po nekajkratnem dokazovanju morala priznati, da plava.
Kar je bilo še posebej zanimivo zato, ker še dva dni prej ni hotela niti slišati o plavanju, naredila je tiste svoje tri zamahe in se napotila proti obali. Resda je bilo to na drugem otoku, kjer je bila voda bolj mrzla in so jo pri učenju motili valovi, a se je mož tudi tam trudil na vse pretege, da bi iz nje naredil plavalko, pa ni bilo še čisto nič videti, da mu bo uspelo.
Zvečer sva sedela ob pivu in komentirala ta čudežni preskok ter sva ugotovila, da je tam na Mljetu, kjer je imela res idealne pogoje za učenje, očitno nastopil tisti trenutek, ko je bila po vseh vajah nared za to, da postane plavalka. »Zdaj se bova še naučila voziti kolo,« je ponosno rekel mož in je bila mala res pripravljena na to, da sede na kolo in se poda na testno vožnjo. Spet sem vzela fotoaparat, da slučajno ne bi česa zamudila in smo šli novim izzivom naproti.
Mala se je delala frajerko in prav važno zrla v objektiv, kadar se je peljala mimo mene, pri tem pa jo je tako krivilo na levo, da je bilo veselje. Po petih minutah sem ocenila, da najbrž še nekaj časa ne bo znala sama voziti kolesa, in mi je bilo zaradi tega čisto vseeno, čeprav bi bilo luštno, če bi se lahko vsi trije skupaj podali na kolesarski izlet.
Mož pa se ni vdal kar tako, brez boja. Tekel je ob kolesu, da je znoj kar lil z njega, in z eno roko držal našo malo bojevnico, ki ima rahle težave z ravnotežjem.
Po dobre pol ure je bila bilanca slaba. Hana se je za nekaj trenutkov sicer uspela peljati brez pomoči, a je takoj za tem zavila v grmovje in bi se učenje kaj klavrno končalo, če ji ne bi oče priskočil na pomoč. Da očitno še ni prišel njen čas, sem zaključila, in da res ni katastrofa, če pri osmih še ne znaš voziti kolesa. Mož pa nazaj, da bosta kljub temu še trenirala in da računa, da bo letos zvozila.
Zaenkrat se to še ni zgodilo.
Konec poletja sva vzeli v roke zvezke, da bi preverili, koliko znanja ji je še ostalo v glavi. Mala se je trudila z branjem in pisanjem, pa nisem bila zadovoljna s tem, kar je pokazala. Morala bi biti boljša, sem vztrajala, mala pa je tulila, da se trudi in da je to največ, kar lahko spravi iz sebe. Na koncu sva bili obe slabe volje.
»Kaj se sekiraš, saj bo brala in pisala, samo malo več časa potrebuje kot drugi,« me je tolažil mož, pa me nekako ni uspel potolažiti. Uspelo je šele prijateljici, in sicer z zgodbo o tem, kako sta se učila brati njena otroka. Sin je v prvem razredu že sam bral debele knjige, kakšnega Harryja Potterja, na primer, hči pa se je v tretjem še vedno ukvarjala s slikanicami. Vadili sta in vadili, da bi dohiteli bratovo povprečje, pa iz te moke ni in ni hotelo biti kruha. »Sem bila že kar malo obupana,« mi je razložila, ko je obujala spomine in moram reči, da sem jo še predobro razumela.
Potem se je nekega lepega dne proti koncu tretjega razreda vendarle zgodilo. Mala je vzela v roke knjigo in besedilo prebrala tako, kot bi ga prebral njen starejši brat. Glasno. Tekoče. Brez napak in prekinitev. »Takrat sem spoznala, da je pač potrebovala svoj čas,« mi je rekla. Njen naravni tempo je bil preprosto drugačen. Malenkost počasnejši. Kar je danes, ko oba bereta gladko in brez napak, popolnoma nepomembno.
Ko sem se peljala domov, sem razmišljala o tem, kako malo možnosti imamo pravzaprav v tem drvečem svetu, da lahko še sledimo svoji notranji uri. Da se poslušamo in nekaj naredimo takrat, ko smo pripravljeni. Da moramo kar naprej hiteti, dohitevati druge, celo prehitevati, trenirati, da nam karavana ne bi ušla in ne bi ostali nekje zadaj. Da smo vedno manj lahko tisto, kar smo v resnici. Čeprav je pri večini stvari povsem nepomembno, ali se zgodi mesec dni prej ali pa ob res pravem času.

Vir: Jana
Značke: plavanje, kolo, učenje, napaka, branje, Mljet

Napiši komentar