Tokrat pišem na Mljetu. Med dopustom. Čeprav sem si že ne vem kdaj prisegla, da med dopustom ne bom delala. Ampak to pot res ni šlo drugače in tako zdaj sedim na s soncem obsijani terasi in skušam iz sebe spraviti nekaj misli, povezanih s počitniškimi dnevi. Če povem po pravici, mi ne gre prav dobro od rok, se mi zdi, da sem se nalezla te dalmatinske ležernosti.
To, da smo letos pristali na morju, je za tiste, ki nas poznajo, velikansko presenečenje. Vse poletne dopuste do sedaj smo namreč rinili nekam na sever, predvsem zato, ker se poleti tja ne zgrinja vsa Evropa in smo tam lahko našli mir, ki nam ga med letom kronično primanjkuje. Mi pa zelo cenimo mir in tišino, čeprav smo sicer precej družabni ljudje.
»A človek mora vedeti, kaj naj z mirom in tišino sploh počne,« mi je oni dan rekla naša gostiteljica, medtem ko sva čakali, da pripeljejo svež kruh in sva se, čeprav sva se videli prvič v življenju, zapletli v zanimiv pogovor. Z možem že štirideset let oddajata sobe in v vseh teh letih je šlo skozi njun dom ogromno ljudi. Takih in drugačnih. Družabnih in manj družabnih. Debelih in suhih. Klepetavih in molčečih. Različnih, skratka. A po drugi strani tako zelo enakih.
Vsi, ki živijo pri njih in zaradi zasnove hiše v veliki meri tudi z njimi, namreč vedo, kako dragocen je mir, vedo, kaj naj počnejo sami s seboj. Pa s tišino. In s petjem škržatov. S temnimi nočmi brez tisočerih luči. Brez vse tiste krame, brez katere ne znamo več živeti.
»Tisti, ki stavijo na zunanji blišč, odidejo že drugi ali tretji dan, čeprav so plačali počitnice za teden dni ali več. Preprosto ne zdržijo v tem preprostem okolju, kjer cenimo človeka, to, kar je on v resnici, ne pa tega, kar bi nam rad prikazal, da je. V vseh teh letih sem ugotovila, da so tisti, ki lahko uživajo tukaj na koncu sveta, kot rada rečem, pomirjeni sami s seboj, da so notranje mirni. Da ne potrebujejo potrditve drugih, da bi vedeli, kdo so v resnici.«
Gospa Anka že vse življenje živi na otoku, zapusti ga le enkrat na leto, ko gre z vnuki na smučanje. Iz rokava mimogrede stresa take modrosti, da se komaj zadržujem, da si jih sproti ne zapisujem v beležko. Včeraj mi je povedala nekaj, kar mi je zaposlovalo misli še ves večer: »Ni nam treba vsak dan hoditi v cerkev, da bi lahko rekli, da smo verni. Vsakdo mora sam v sebi poiskati svojo cerkev, nenehno se mora samoizpraševati, si zastavljati vprašanja, kaj počne in kako njegova dejanja vplivajo na druge. Samo tako ljudje rastemo in se razvijamo. In samo tako, da z izpraševanjem samih sebe ugotovimo, kaj je prav in kaj narobe, bomo vedeli, kako je treba živeti, da bomo od življenja res dobili vse tisto, kar nam ponuja.«
Potem sva skupaj ugotovili, da je potapljanje vase precej naporno in da se ga zato ljudje otepajo z vsemi štirimi. Da je absolutno lažje živeti v skupini. In da gre zato, ker ljudje vse premalo iščejo cerkev v sebi, vse skupaj k vragu.
Pa sem se ob tem spomnila na Pelješac. Preden smo namreč priromali v ta romantični košček Dalmacije, smo se za nekaj dni ustavili še v enem od tamkajšnjih avtokampov. Pričakala nas je množica zadovoljnih ljudi. A redkokje je pred šotorom ali prikolico sedela zgolj ena družina. Bili sta tam vsaj dve, če ne tri ali štiri. In smo kmalu tudi mi padli v ta sosedski počitniški ritem. Skupni zajtrki, skupna kavica, skupno kopanje, pa zopet kavica, skupaj, seveda, zvečer še skupna večerja in nato skupen klepet ob vrčku vina.
Ne bom rekla, da ni bilo fino, a v štirih dneh, kolikor smo jih prebili tam, z možem ne bi imela niti pet minut zase, če si ne bi zjutraj nastavila budilke in vstala, da sva v miru in tišini, predvsem pa sama popila kavo. Hana mi je v teh štirih dneh najmanj stokrat pokazala jezik, se vsaj dvajsetkrat na smrt sprla z menoj, ker ji nisem dovolila vsega tistega, kar so druge mame dovolile svojim otrokom, in v bistvu smo funkcionirali tako, kot da mi trije sploh nismo družina, temveč pripadamo neki veliki družini in upoštevamo njena pravila.
Po štirih takih dneh smo bili vsi trije že fino živčni, drugi pa niti malo ne. Pa smo pobrali šila in kopita ter se odpravili naprej. Novim potapljaškim zmagam naproti.

Vir: Jana
Značke: Mljet, družina, tišina, Pelješac