»Preden mi reče dobro jutro, gre na teraso pogledat svoje rože,« rad prijateljem pripoveduje moj mož. In ko ta šaljiva izjava pri poslušalcih sproži plaz smeha, podrobneje razloži, kako iz postelje najprej odtavam do avtomata za kavo, takoj zatem pa na teraso k svojim rožam. Da odstranim kakšen posušen list in zalijem vse rože ter ga nato začnem sekirati. Spomladi ga menda posebej opozorim na vsako rastlino, ki se uspe prebiti skozi zemljo, nato pa vsak dan posebej še na to, kako katera napreduje. Poleti mu pokažem čisto vsak novi cvet, jeseni pa težim s skoraj vsakim listom, ki odpade z mojega mini drevesa.
Da morebiti pretiravam, mi je postalo jasno šele tisti hip, ko je nekoč to moje silno poznavanje narave prekinil z opazko: »Mi pa smo v službi inštalirali strežnik.« In mi je začel opisovati podrobnosti, take, seveda, o katerih se mi ni niti sanjalo. »Zakaj mi pripoveduješ vse to?« sem zbegano zrla vanj, pa mi je lepo razložil, da njega moje rože zanimajo približno toliko kot mene njegovi strežniki.
Potem je bil nekaj časa mir, a ker ne morem iz svoje kože, še vedno rada delim z njim svoje navdušenje nad naravo. Nekako se mi zdi, da bi bilo dobro, če bi bili ljudje več v stiku z njo, ker bi se tako veliko naučili o življenju. Predvsem bi videli, od kod pravzaprav prihaja naša hrana in koliko truda je potrebnega za to, da se iz semena razvije rastlina, da dozori in nam potem da, kar se nam je pač namenila dati.
Poleg tega bi ljudje, če bi več časa preživeli v naravi, še posebej v neposrednem stiku z zemljo, opazili, da vsaka živa stvar potrebuje čas, da se razvije, da gre za proces in ne za enkratno hitro dejanje. Mogoče bi takrat doumeli, da ni nič hudega, če se kdaj stvari dogajajo malo počasneje. Ja, zdi se mi, da te stik z zemljo prizemlji. Te obdrži na tleh, da ne zbezljaš nekam tja pod oblake in izgubiš stika z realnostjo.
Zadnje čase berem vse več prispevkov o ljudeh, intelektualcih z doktorati, ki se odločajo za selitev iz mesta na deželo. Daleč stran od mestnega vrveža obdelujejo zemljo, pridelujejo svojo zelenjavo in so menda veliko srečnejši, kot so bili pred tem. Bojda so zadovoljni tudi njihovi otroci, ki se jim je včasih zdelo, da brez radosti, ki jih ponuja mesto, ne bi mogli preživeti. Mesto jih je začelo dušiti, poleg tega so tam, na zemlji, spet našli sami sebe in so lahko to, kar so v resnici. Jim pa nič ni treba igrati, ker takrat, ko imaš opraviti z zemljo, nimaš časa za igranje.
Zase v šali rada rečem, da sem kmetica. Pa ne zato, ker na terasi gojim rože, ampak zato, ker še nekaj dam na vrednote. Ker še nisem pozabila, komu se imamo zahvaliti za vse to, kar imamo in kar brez sramu in slabe vesti izkoriščamo do onemoglosti. In mi je všeč, ko vidim, da tudi moja hči še premore nekaj teh kmečkih genov, čeprav vse svoje življenje živi v centru prestolnice. Ljudje imamo več kot očitno to povezanost z zemljo v sebi, le da smo jo potisnili nekam globoko vase, ker pač ni več moderna.
Zadnjič sva s Hano dopustovali pri moji mami in smo šle skupaj na njen vrt. Otrok je bil ves iz sebe, ko je videl, kako raste korenje in koliko moči potrebuje človek, da ga potegne iz posušene zemlje. Že dolgo je nisem videla tako zadovoljne kot tisti hip, ko je v roke prijela motiko in začela izkopavati krompir. Tisti krompir, ki se je nekaj kasneje znašel na njenem krožniku in je bil zato, ker ga je izkopala sama, še posebej dober. Pa kako je pobrala ves paradižnik, še tistega na pol zelenega, potrgala bučke, si ogledala rdečo peso in fižol. V bistvu sem bila še sama presenečena, da ni potrebovala prav nobene novodobne navlake, da se je zaposlila in da se je imela fino.
Bi rekla, da si, če imaš neposreden stik z naravo, bolj realen, kot bi bil sicer. Manj pridobiten, morda. Bolj prvinski. In mimogrede: ste vedeli, da beseda človek v številnih arhaičnih jezikih pomeni zemljan. Ja, vsi mi smo bitja zemlje. Tudi tisti, ki se vozijo v mercedesih.
Za konec pa še tole: danes, ko sem urejala svoje rože, mi je medtem, ko sem odstranjevala odcvetele cvetove, da bodo novi poganjki dobili svoj prostor, prišlo na misel še to, da se na zemlji naučiš tudi to, da je mladim treba dati priložnost.

Vir: Jana
Značke: zemlja, krompir, mercedes, strežnik