Danes je četrtek in moja hči ima rojstni dan. Devetega. Pomemben dan za našo družino, tako pomemben, da namesto o kolumni razmišljam o torti. O tem, ali bo roza glazura uspela prekriti vso tisto čokolado, ki sem jo zamešala v biskvit, pa o tem, ali jo bom z bleščicami in figuricami uspela spremeniti v plesalko, pa še, ali se bo mularija dobro razumela, kajti letos se je moja hči odločila povabiti na praznovanje tako fante kot dekleta. Ampak to so prijetne skrbi.
Domnevam, da nisem edina, ki na ta dan razmišlja o svojem otroku malce več in morda drugače kot običajno. Da še kakšni mami misli zatavajo nazaj, tja do porodnišnice in tistih prvih otrokovih dni; in tukaj moram priznati, da se tistega prvega dne še vedno ne spomnim z veseljem. Pa čeprav me danes vse tisto, kar me je pred devetimi leti spravilo v jok in mi v srce zarezalo kar globoko rano, vsak dan znova razveseljuje in navdaja s ponosom. Nič ni težko, če si nagrajen s takšnim srčkom, kot je naša Hana.
Da je skoraj ženska, nama je razložila pred kratkim in to vsak dan znova dokazuje z dolgimi obiski kopalnice in z vsemi tistimi kremami, parfumčki in šminkami, do katerih se ji uspe dokopati. Ko jo takole gledam, kako se iz deklice spreminja v dekle, v čisto pravo punco, ki se že rahlo spogleduje s puberteto, si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, kaj jo čaka v prihodnosti.
To, da nikoli ne bo mogla živeti povsem sama, vem, a me vseeno zanima, kje je tista meja samostojnosti, ki jo je še sposobna ujeti. Kakšna je tista oblika bivanja, v kateri se bo lahko udejanila in ki jo bo naredila srečno? Samostojno sobivanje z nekom, ki ima drugačne primanjkljaje? Zakon? Vsakič, ko se udari in ji rečem, da bo do poroke še vse dobro, se takole pri sebi vprašam, ali bom kdaj svojo hčerko videla pred matičarjem. Se ji bo ta želja izpolnila?
Naj priznam, da ne glede na to, da sem polna nekih vprašanj, ki jih tisti, ki niso v mojem položaju niti slučajno ne morejo razumeti, nikoli nisem pomislila na to, da si moja hči nekoč ne bo našla partnerja in da bo v življenju še kaj več kot zgolj najina hčerka. Da jo kljub njenemu Downovemu sindromu nekoč v prihodnosti vidim tudi kot zaposleno pa kot partnerko in mogoče tudi ženo. Prav nič me ne zbode pri srcu, ko pomislim na te tri opise, pa sem drugače zelo dvomljive sorte.
In ker sem danes takole materinsko raznežena, vam bom kot dokaz, da nič ni nemogoče, predstavila resnično zgodbo iz dežele sanj. Pred kratkim sta se v ameriškem Santa Feju namreč poročila 28-letna Desiree Romero in 26-letni Ryan Hanson. Za obred sta potrebovala kar tamkajšnjo katedralo Sv. Frančiška iz Assisija, saj jima je družbo delalo kar sedem sto povabljenih svatov.
Mladoporočenca, o katerih so na veliko poročali v Albuquerque Journalu, največjem časopisu v Novi Mehiki, imata oba Downov sindrom, novinarka pa je v članku zapisala, da že dolgo ni bila priča tako romantični zgodbi.
Mlada dva sta se spoznala na specialnih olimpijskih igrah in on ji je kmalu po prvem srečanju obljubil, da jo bo večno ljubil in da bosta imela krasno družino. Njuna ljubezen je bila na preizkušnji že kmalu po tem, ko so se igre končale, saj je njuna kraja bivanja ločilo stotine kilometrov. »Njuni starši in pomočniki so jima omogočili, da sta se še naprej srečevala,« je zapisala novinarka, ženin pa je razložil, da je svojo punco zaprosil kar na neki veliki tekmi in sicer tako, da je dal na ekran za rezultate zapisati vprašanje: »Desiree Romero, se boš poročila z mano?«
Potem je ona jokala in jokala, od sreče, seveda, in ljubezenska zgodba je dobila nove dimenzije. Kmalu po poročnem obredu, ki je izpolnil vsa njuna pričakovanja, sta jo mladoporočenca skupaj z obojimi starši mahnila na poročno potovanje na Bahame, po poroki pa bosta živela nekaj časa z njegovimi starši in nekaj časa z njenimi.
Novinarka je za konec zapisala misel: »Ja, res je, družini bosta še naprej pomagali paru na njunem skupnem potovanju. Toda to je njuno potovanje.«
»Rad bi imel svojo družino. Midva bova imela svojo družino,« je dodal Ryan. »Midva imava svoje sanje.«
Ja, tudi drugačni sanjajo povsem običajne sanje. Sploh niso tako zelo drugačni, kot se vam morda zdi.

Vir: Jana
Značke: rojstni dan, torta, downov sindrom, poroka