Nikoli ne bom pozabila tistega rojstnega dne pred nekaj leti, ko je prijateljica dve steni v kletni sobi spremenila v slikarko platno. Razdelila ju je na meter debele pasove in na vsakega od njih zapisala ime malega slikarja. Otroci so bili stari kakšna tri leta ali pa malo več in oči so se jim kar zasvetile ob tem nenavadnem povabilu. Kaj je lepšega, kot risati po steni, ne da bi se moral bati, da ti jih bodo ta stari naložili po zadnji plati?
Spomnim se, da se naši mali takrat še sanjalo ni, kaj je to risanje, je pa z velikim veseljem počečkala vse, kar ji je prišlo pod roke. Torej sva jo opremila s flomastrom in jo prepustila ustvarjalnemu užitku. Navdušeno je kracala po steni in seveda tisto, kar je ostajalo za njo, ni imelo nobene posebne umetniške vrednosti, a je otrok neizmerno užival v izražanju svojih notranjih občutij, in sva se zato tudi midva topila ob pogledu nanjo.
Malce sva se zatopila v pogovor in ko sem naslednjič dvignila pogled, je bila naša edini otrok, ki je ustvarjal sam. Ob vseh ostalih so stale mame. »Kaj pa če bi narisala hišo?« je spraševala ena in navdušeno vlekla ravne črte. Druga je s svojim triletnikom risala rože, tretja sonce, četrta si je dala opraviti z risanjem avta, tudi peta je bila v ustvarjalnem zanosu.
Mislila sem, da sem narobe razumela navodilo, pa mi je prijateljica razložila, da je v našem primeru vse lepo in prav, da so le druge mame malo preveč ambiciozne in očitno ne prenesejo pogleda na »neumetniške« izdelke svojih otrok. Ali pa so le dobile priložnost, da končno uresničijo neizpolnjene otroške sanje.
Ko so mulčki odložili flomastre in smo se ponosni starši zazrli na poslikano steno, je bila samo naša počečkana. Vse ostale so prikazovale risbe, kakršnih bi bila še sama vesela. Če povem po pravici, mi je bilo kar malce nerodno in sem si rekla, da naslednjič tudi jaz ne bom upoštevala navodil in bom risala, da bo veselje, čeprav vem, da nimam niti malo talenta za to.
To je bilo prvič, da sem se srečala s to včasih prav bolestno ambicioznostjo staršev, s tem spodbujanjem tekmovalnosti v otroku, da bo ja čim prej dojel, da mora biti vedno in povsod boljši od drugih. Moram reči, da se včasih prav sprašujem, ali bi tudi sama padla v to past, če bi bila Hana ena taka čisto povprečna punčka brez Downovega sindroma in torej tak material, da ga lahko pošlješ v bitko za najvišje mesto.
Nisem povsem prepričana, da bi mirno stala ob strani in jo pustila, da poskuša stvari narediti sama, kot to počnem sedaj. Najbrž bi tudi jaz želela, da bi bila moja hči med najboljšimi, ji zato »posojala« svoje znanje, kdaj kakšno stvar naredila namesto nje. Ne vem, ali bi uspela ostati tako uravnovešena, da bi še uspela videti, da otroku s tem, ko mu s svojim znanjem in izkušnjami pomagaš stopiti na stopničko, ki ji še ni dorasel, škodiš. Da ga prikrajšaš za izkušnjo, za to, da pade, se pobere in gre naprej, še enkrat pade in spet vstane. In da je zmaga zato, ker jo doseže sam, slajša.
Prav o tej ambicioznosti staršev - mogoče bi morala zapisati mam, ker se mi zdi, da so mame hujše -, sva danes govorili s prijateljico. Pripovedovala mi je, da so na roditeljskem sestanku dobili spisek knjig za bralno značko. Pet jih je bilo na njem in mame so se zapodile v knjižnico ter že med potjo razlagale, da bo njihov otrok kar čez konec tedna prebral vseh pet knjig, da bo prvi. Prvi bo namreč dobil neki podpis, ki bo dokazoval, da je premagal vse druge.
»Torej ne gre za to, da otrok knjige prebere z užitkom, da spozna radosti branja, ampak za to, da bo prvi,« je kar vrelo iz nje, strastne ljubiteljice knjig. »In zdaj naj jaz svojemu sinu razlagam, da je bistvo bralne značke v tem, da vzljubiš knjige, da spoznavaš nove dimenzije, medtem ko drugi dobivajo sporočilo, da to ni pomembno, da je pomembno zgolj to, da si prvi.«
Je kaj narobe z nama, sva se spraševali, da ne dojameva te starševske, ne otroške, tekmovalne logike in tega divjanja za prvim mestom. Kaj je narobe z drugim, tretjim, četrtim? Sva ostali nekje daleč zadaj za karavano in s tem, ko vztrajava, da morajo najini otroci stvari početi sami, v bistvu povzročava škodo? Jih delava nekonkurenčne in bi se morali bolj prepustiti toku?

Vir: Jana
Značke: knjiga, starši, prvi, škoda, rojstni dan