Razpršilo z bleščicami sem odložila na stopnice. Tako, da ga je lahko videla. »Kaj je to?« me je vprašala. »Razpršilo, s katerim bova poškropili tvojo lasuljo, da se bo zlato bleščala in boš čisto prava Zlatolaska. Vendar ga pusti pri miru, ker se lahko poškropiš po očeh in bomo morali v bolnišnico.«
Čez deset minut je bila že za menoj s sporočilom, da razpršilo očitno ne deluje, ker pritiska in pritiska, pa ne gre nič ven. Seveda sem ponorela, ker me zopet ni poslušala, zasula sem jo s ploho razlag, kaj vse bi se ji lahko zgodilo in ji med govoričenjem pulila razpršilo iz rok. Gledala je nekam stran, rekla o. k. in izustila še en tih klišejski oprosti. S tem je bila zadeva zanjo zaključena.
»Drugič spravi razpršilo tako, da ga ne bo mogla doseči,« je najin prepir komentiral mož.
»Ne, pa ne bom,« sem mu zabrusila, »ker želim, da začne poslušati, kaj ji razlagava in da najina opozorila vzame na znanje.«
Da sem neodgovorna, mi je razložil, pa naivna in ne vem kaj še vse, vse to samo zato, ker ne pristajam na to, da starši otrokom stalno odstranjujemo nevarnosti izpred nosa, namesto bi jih poučili, da jih je ta svet poln in se je pač treba naučiti, kako se jim izogneš.
Potem je zadnjič prišel domov in naju zalotil pri pripravi kosila. Hana je ravno rezala solato in v rokah prav spretno vrtela nož. »A si nora, da ji daješ v roke tako oster nož?« je planil, da se je mala zmedla in je namesto v solato skoraj zarezala v prst.
»Je kaj narobe?« sem se delala nevedno, čeprav priznam, da sem bila tudi sama malo živčna, ko sem opazovala njeno početje in si ob tem skušala predstavljati, kaj bi naredila, če bi se urezala in bi se ji iz prsta ulila kri, kajti krvi ne prenašam dobro in bi se zato lahko zgodilo, da bi zatajila in ji sploh ne bi mogla pomagati, čeprav bi vedela, da ji moram.
A sem se kljub temu, da sem vedela, da tvegam, delala, kot da sem povsem ravnodušna in imam vse, kar se v kuhinji dogaja in kar bi se utegnilo zgoditi, povsem pod nadzorom.
»Ne moreš osemletnemu otroku dati tako ostrega noža,« je poskusil še enkrat in jaz sem mu še enkrat razložila, da sem ji razlagala in razlagala, da lahko solato reže tudi z desertnim nožem, a ker pač ni neumna in opazuje dogajanje okoli sebe, ve, s kakšnim nožem se zelenjave lotevam jaz. Pa da je želela poskusiti in da se mi je zdelo, da je že dovolj stara in da bi enkrat tako in tako morala poskusiti uporabljati tudi oster nož in da se mi zdi bolje, da to počne pod nadzorom. Samo zamahnil je z roko in šel.
Glede tega, v kolikšni meri otroka izpostaviti nevarnosti, se velikokrat ne strinjava. Sama sem pripravljena tvegati bolj, čeprav sem, to je treba priznati, manj prisebna v kritičnih situacijah. A nekako se mi zdi, da dandanašnji svoje otroke res preveč zavijamo v vato, da jim sploh ne dovolimo več, da bi se srečali z nevarnimi situacijami, v katerih bi lahko na svoji koži občutili posledice kakšnega dejanja. Na njih montiramo vse vrste ščitnikov, čelade, pulimo rastline, ki bi jih utegnili zaužiti, namesto bi jim razložili, da te stvari pač niso za v usta in bodo končali v bolnišnici, če ne bodo upoštevali opozorila. Pod gugalnice nastavljamo gumijaste podloge, da ne bi zgrmeli na trda tla, in jih pripenjamo s tremi pasovi, namesto z enim.
Spomnim se, da sem imela kot otrok nenehno modra kolena, da sem strgala ne vem koliko hlač, ne vem koliko krat padla, in to točno tam, kjer so mi starši rekli, da bom padla, da sem se urezala, opekla in si razbila nos, ko smo se drsali po hribčku navzdol. Padla sem z gugalnice, da je bilo veselje in več kot enkrat me je gugalnica zadela v glavo, da sem videla vse zvezde. Počela sem vse sorte neumnosti in doživela vse vrste lažjih poškodb. Zato, ker so me starši pustili, da sem se sploh znašla v nevarni situaciji in se naučila, kako moram nekaj narediti, da se drugič ne bo končalo tako kot prvi krat.
Zdaj, ko sem mama, vem, da je možnosti, da se otrok tako ali drugače poškoduje, toliko, da se zdi skoraj nemogoče, da bi ga lahko obvarovala. A je pač tako, da je včasih treba tudi tvegati, da se bo mulc lahko sam naučil, kako se stvarem streže. Da mu je včasih treba dati tudi oster nož.

Vir: Jana
Značke: otrok, vrtec, poškodba, nož, varnost, Zlatolaska