Kot bi mi kdo naredil lobotomijo, se še danes natančno spomnim imen svojih razredničark iz osnovne šole. V prvem je bila Vera, v drugem Helena, v tretjem je prišla na vrsto Katica, v četrtem Majda, v petem Irena, nato je bila do osmega z nami Vera. Ene sem si zapomnila zato, ker so mi bile tako zelo ljube, da sem se konec šolskega leta le težko ločila od njih, druge so mi ostale v spominu zgolj zaradi tistega junijskega trenutka, ko so se naše poti ločile in sem se rešila učiteljske nadloge.
Vsaka je prispevala svoj košček v mojo sestavljanko, tudi tiste, ki so mi šle na živce, so pomembno vplivale na moje življenje. Ampak to vem šele danes, ko sem odrasla, takrat mi je bilo jasno samo to, da so mi ene blizu in da me druge nikoli ne bodo mogle dobiti na svojo stran, čeprav so me imele rade in so se trudile, da bi mi prišle blizu. Seveda ni ne mene ne katerega koli drugega sošolca nihče spraševal, kako smo zadovoljni z izbiro, ker so bili časi mojega otroštva pač taki, da je bilo tako, kot so rekli odrasli.
Zdaj sem mama. Tiste sorte mama, ki bi svoji hčerki rada čim bolj olajšala življenje in ji pokazala čim več možnosti, ki jih ponuja. Saj sem stroga in zahtevna, veliko bolj kot druge mame, ki jih poznam, a sem še vedno mama, ki bi svojo malo rada zavila v vato, da je življenje ne bi prehitro in preveč udarilo po glavi.
Ta mama, ki se je čisto zavestno odločila, da se bo začela z zadevami, ki se tičejo šole, ukvarjati natančno 1. septembra in nič prej, je 31. avgusta, dan pred zadanim rokom, prejela telefonski klic, da njena hči ne bo več imela iste učiteljice za podaljšano bivanje kot doslej. Da bo v naše življenje vstopil nekdo drug. Nov.
Tisti trenutek, ko sem se poskusila soočiti z novico, me je skoraj kap. Pa saj sem se še malo prej sestri hvalila, da sem pred začetkom pouka končno enkrat mirna, ker se mi zdi, da imam vse pod nadzorom. Moram priznati, da mi je bilo tisti trenutek resnično hudo. Se mi zdi, da bolj zaradi sebe, ker se je v trenutku sesul moj grad pričakovanj, kot pa zaradi Hane, za katero vem, da je zelo prilagodljiva.
Potem sem odložila slušalko, si skuhala kavo in sedla na teraso, da zadevo temeljito premislim. Dokaj hitro sem prišla do ugotovitve, da sprememba sicer ni niti malo fajn, ker se bo treba navaditi na novega človeka, a da to še zdaleč ni katastrofa.
In sem se ob tem spomnila vseh svojih tovarišic, kot v filmu so se mi odvrtele v glavi, ter sem ugotovila, da mi zaradi vseh tistih žensk, ki so šle skozi moje življenje, kakšen krat najbrž ni bilo lahko, a da mi to, da sem se morala vsako leto navajati na nove ljudi in z njimi vzpostaviti stik, ni niti malo škodilo. Da mi je še celo koristilo, ker sem se zelo zgodaj naučila, da so mi eni simpatični in drugi ne, da pa je treba z vsemi najti skupen jezik, če je že naneslo tako, da moramo skupaj pluti na isti barki.
Še sama sem bila presenečena, kako po tisti kavici nisem bila niti malo več žalostna in kako sem se uspela v glavi in tudi v srcu pripraviti na spremembo.
Proti večeru sem Hani previdno razložila, da stara učiteljica letos ne bo več z njimi, in mi je srce ob tem spet malo zakrvavelo. Mala pa je vprašala samo: »Zakaj pa ne?« Pa sem ji razložila, da je pač tako, da se učitelji menjavajo, ker dobijo nove učence in nove zadolžitve, da pa to ne pomeni, da stare učiteljice ne bo več videla in da bo vedno čisto malo samo njena. »Jo lahko objamem, ko jo vidim?« je še vprašala in sva bili dogovorjeni. Tako preprosto je to v otroškem svetu.
Prvega septembra zjutraj, takoj ko je odprla oči, je kot prvo novico dneva sicer objavila, da bo danes dobila novo učiteljico, ker bo stara dobila nove učence, a ni bila zaradi tega videti prav nič v stresu. In ko sem jo gledala, kako suvereno je odkorakala v tretji razred, mi prvič ni šlo niti malo na jok. Ker sem vedela, da se bo znašla. In ker mi je bilo jasno, da so ji ene stvari pri osmih veliko bolj jasne kot meni. To, namreč, da se svet vsak dan spreminja in da ne kaže predolgo žalovati za starim.

Vir: Jana
Značke: šola, september, učitelj, sprememba