Novica, ki je zelo verjetno niste zasledili, ker je bila objavljena samo na spletu, je govorila o tem, da sta dve razjarjeni slovenski mami svoja hudo prizadeta otroka nekega lepega dne sredi septembra odpeljali naravnost k ministru za šolstvo. Tako si je lahko ta v živo ogledal, kakšen je videti otrok s hudo cerebralno paralizo, za povrh slep in še z avtizmom. In presodil, ali so njegovi uradniki ravnali prav, ko dečkoma med poukom niso odobrili spremljevalcev.
Ena od mam je novinarjem poročala, da so ji z ministrstva na njeno pritožbo odgovorili, da si bo moral njen hudo invalidni otrok deliti spremljevalca s še enim hudim invalidom. To, da je ta v drugem razredu, zanje pač ni bil ne vem kako pomemben podatek.
Potem je tam pisalo še, da je burna razprava prerasla v prepir, da pa je minister na koncu vendarle popustil in obljubil, da bosta oba fanta že v naslednjih dneh dobila spremljevalca. Tako je ta zgodba v bistvu doživela srečen konec.
A samo v očeh nekaterih. Kajti, ko sem začela prebirati komentarje, ki so se zvrstili pod člankom, me je postalo kar malce strah, v kakšni državi živimo. Seveda vem, da takole skrit za nekim namišljenim imenom lahko vsakdo piše karkoli se mu ljubi, pa tudi to mi je jasno, da običajno sedejo k pisanju negativci, tisti, ki nosijo v sebi takšne količine strupa, da ga morajo ubesediti, ker bi se sicer razpočili od nakopičenega besa.
Pa sem bila vseeno pretresena nad tistim, kar sem brala pod tisto novico o ljudeh, ki bi z največjim veseljem živeli drugače, brez pomoči in tovrstnih incidentov, brez tega, da morajo prositi za pomoč, da lahko živijo in preživijo.
Da ne bo videti, da pretiravam, za pokušino navajam pisanje »hcaine8«, ki pravi takole: »Je pa tudi razporeditev sredstev med otroke nekoliko zgrešena. Bolj smiselno bi bilo več vlagati v razne štipendije za najbolj inteligentne otroke in jim s tem dajati dodaten motiv za delo, pa tudi če živijo v urejenem okolju, kot pa ogromno vlagati v razvedrilo in lepšanje življenja otrokom s posebnimi potrebami. Razlika je ta, da bodo mnogi štipendirani otroci ves denar skupaj z ogromnim profitom prinesli nazaj v državni proračun, medtem ko so otroci s posebnimi potrebami jama brez dna, iz katere se nikoli ne bo nič dobilo.«
Glede na slog pisanja in dejstvo, da sem popravila zgolj dve zatipkani napaki, sklepam, da je komentar napisal nekdo izobražen, ne nekdo brez šol - tem v tovrstnih zadevah namreč najraje pripisujemo krivdo.
Še ena takšna cvetka je bila med komentarji. Nekdo, seveda tudi varno skrit za izmišljenim imenom, je spravil skupaj tole: »Mene pa jezi, da se za takšne vedno najde denar! Recesija za njih ne obstaja. Če se slučajno kdo diskretno in boječe dotakne tega vprašanja, gredo vsi takoj v luft in tolčejo po njem, da je nehuman. Dejstvo pa je, da država (davkoplačevalci) izdatno finančno podpira predvsem njihove starše. Tukaj se sprašujem, ali gre pri tem res za otrokovo dobro ali zgolj in predvsem za finančno okoriščanje? Pa še nekaj - tolikšnih ugodnosti in olajšav, kot so jih deležne osebe s posebnimi potrebami, invalidi in drugi, povprečen davkoplačevalec nikoli ni in tudi ne bo imel. Pa si mislite, kar hočete!«
Lahko vam povem iz prve roke, da je vzgoja otroka s posebnimi potrebami drag šport. Da moraš vse tisto, kar ti misliš, da bi bilo dobro zanj, država pa seveda presodi, da je to preveč, plačati sam. Da ti nihče ničesar ne podari in da moraš za to, da vzgojiš eno tako Hano, ki lahko kljub svojim genetskim pomanjkljivostim išče svoje mesto v družbi in se bori za to, da bo morda enkrat v prihodnosti lahko sama zaslužila kakšen evro, hudičevo globoko seči v žep. Da vse, kar je malo posebno, stane. Tudi otroci.
Minister je razsvetljenje doživel tisti trenutek, ko je primer dobil obraz. Ko se je lahko sam prepričal, kaj doživljajo ljudje s posebnimi potrebami. Anonimneža, o katerih sem pisala, ta trenutek še čaka. Prepričana sem, da potem, ko bi v živo slišala vse tisto, kar sta morali doživeti ti dve mami in kar doživlja še na stotine drugih staršev, nikoli več ne bi pisala takšnih neumnosti.
In samo molita lahko, da se kdaj ne bosta znašla v naših vrstah. Ker bo takrat slika dobila čisto druge dimenzije.

Vir: Jana
Značke: cerebralna paraliza, evro, posebne potrebe, otroci