Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da sem v bistvu dolgočasno bitje. V tem smislu, da imam že petnajst let istega partnerja in sem tudi sicer zvesta enim in istim ljudem ter se je kar malo težko od zunaj prebiti v moj krog. Pa da že sto let pijem kavo brez mleka, hodim v isto kitajsko restavracijo, se trmasto držim istega posla, čeprav z zaslužkom komajda preživim, in vztrajno ignoriram prijazne namige svojega moža, naj se že lotim česa novega, glede na to, da bo novinarski poklic zdaj zdaj šel rakom žvižgat. Ustaljene vzorce sem pripravljena spremeniti šele takrat, ko res ne gre več drugače in me situacija sama prisili v spremembe.
Ne bom govorila o tem, da gre ta moja lastnost možu, ki nenehno tuhta o tem, česa vse bi se še lahko lotil in kaj vse bi v življenju še lahko počel, kar malo na živce. Najbrž mu gre celo zelo na živce. A je sčasoma vseeno dojel, da me je težko prisili v stvari, ki jih nočem. Pri čemer je zanimivo to, da bi sama svojo hčerko kdaj strašno rada prisilila v kakšno stvar, ki jo jaz hočem, ona pa ne, in da sva zaradi tega velikokrat na bojni nogi.
Zadnjič sem možu razlagala o znancu, pri katerem gre v službi narobe vse, kar lahko narobe gre, on pa kljub temu upa, da se bo vse skupaj srečno končalo in še naprej veselo hodi službo ter opravlja delo, za katerega že nekaj časa ni prejel plačila, namesto bi si začel iskati novo zaposlitev. Poslušal me je, kaj pa mu je preostalo drugega, potem pa rekel samo: »Naj si prebere knjigo Kje je moj sir.« In je tako mimogrede dodal, da tudi meni ne bo škodilo, če jo bom prebrala.
Glede na to, da jo imamo doma, sem jo res vzela v roke in jo tudi takoj prebrala, saj ima le s sto deset strani, popisanih z velikimi črkami, pisana pa je v tako duhovitem in lahkotnem slogu, da te kar potegne vase.
Govori o dveh miših, Vohku in Brzem, ter o dveh človečkih, poimenovanih Hmko in Hohko. Liki imen niso dobili po naključju, poimenovanja namreč predstavljajo preproste in zapletene plati vseh ljudi, ne glede na starost, spol, raso ali narodnost. »Vsi imamo nekaj skupnega, ne glede na to, s katerim likom se indetificiramo. Vsi se moramo znajti v labirintu in uspeti v času sprememb,« piše avtor v predstavitvi.
Dve miši in dva človečka se namreč skupaj znajdejo v Labirintu in skušajo najti svoj Sir, s tem da je sir v tem primeru metafora vsega, kar si v življenju želimo. »Vsak od nas si Sir predstavlja drugače, želimo in iščemo pa ga zato, ker mislimo, da nas bo osrečil. Če ga dobimo, se velikokrat nanj navežemo. In če ga izgubimo ali pa nam je vzet, situacija lahko postane travmatična,« piše v uvodu dr. psihologije Kenneth Blanchar, tisti, ki je avtorja knjige Spencerja Johnsona, dr. med., nagovoril, naj zgodbo, ki mu jo je pripovedoval in ki mu je bila izjemno všeč, spravi na papir, da jo bodo lahko prebrali še drugi.
In tam, v Labirintu, se izkaže, da se miški bolje znajdeta, ko napočijo spremembe, pa čeprav sta miši in četudi je jasno kot beli dan, da smo ljudje pametnejši od njih. Ampak miši prav zaradi tega, ker sta miši in ne človeka, lastnika zapletenih možganov in čustev, situacijo poenostavita, in ker ne komplicirata po nepotrebnem, hitreje najdeta rešitev. Skratka, včasih bi bilo mogoče bolje biti miš oziroma ni dobro, če preveč razmišljaš in analiziraš, namesto bi zgolj odreagiral na dano situacijo.
Knjigo sem prebrala na mah in kasneje veliko razmišljala o njej. In zdaj, ko sem se spravila k pisanju, sem jo še enkrat vzela v roke in v njej spet našla nove probleme in nove rešitve. Pa sem drugače strašansko proti raznoraznim priročnikom, ki obljubljajo enostavne rešitve. Kajti ta knjiga ne ponuja instantnih rešitev, pomaga nam samo, da se poglobimo vase, se poskušamo prepoznati v katerem od likov in uvidimo, kako ravnamo, ko nas življenje postavi pred preizkušnjo. Pomaga nam ugotoviti, da vse prevečkrat v življenju predolgo vztrajamo v različnih neprijetnih ali celo škodljivih situacijah, ker nas je preveč strah zapreti vrata in se podati na pot. V labirint. Po novi sir.

Vir: Jana
Značke: sir, labirint, težava, komplicirati, miš, človek