Slišala sem zgodbo, da je ženska pričakovala otroka. Da je bila osem mesecev čisto simpatično in brez težav noseča. In da se je veselila dne, ko bo postala mama in bo lažje pozabila na to, da se prvič ni izšlo po načrtih. Potem pa se je nekaj tednov pred napovedanim rokom zgodilo, da ni bilo [ ... ]

Da sem razmišljala o tem, da bi najini hčerki za rojstni dan podarila stanovanjske ključe, sem nekaj dni pred Haninim rojstnim dnevom rekla možu, a ni pokazal prav posebnega navdušenja za to. Pravzaprav je celo rekel, da se mu zdi, da si to bolj želim jaz kot pa najina hči. Protestirala sem, da vem, da [ ... ]

Takoj, ko sem vstopila v cvetličarno, sem jih zagledala. Drobne glavice z rumeno sredico in drobnimi belimi cvetnimi listi. Plaho so ždele v senci vseh tistih imenitnih cvetlic, ki so z velikostjo in barvami naravnost pritegovale poglede. Kot bi s svojo skromnostjo nekako ne sodile na tiste police, se mi je zdelo, in mogoče so [ ... ]

»Lahko greš ven, prosim, se pomiriš in prideš nazaj,« mi je rekla moja dvanajstletna hči. Ko je izgovarjala te besede, je jokala kot dež in tudi meni so iz oči lili potoki solz. Kar stala sem tam, kot bi bila prikovana na mesto, in ker ni nič kazalo na to, da se mislim kaj kmalu [ ... ]

Že ko je stopila v stanovanje, sem zaznala spremembo. Bitje, ki je to pot prišlo na obisk, ni bilo več otrok, temveč dekle. Hana se je komaj zadržala, da je ni stisnila v objem, skakala je okoli nje in komaj čakala, da tako kot vedno izgineta v otroško sobo ter se ne prikažeta iz nje [ ... ]

Še danes vidim mamo in očeta, kako nama na postaji mahata v slovo. Prav žalostna sta videti na tistem peronu. Oče kot vedno mrko gleda predse, ker mu ni niti slučajno prav, da greva s sestro sami na tako dolgo pot, mama nama polaga na srce, naj se prevažava naokoli z vlakom in nikakor na [ ... ]

Ura je bila sedem zvečer in z dlani mi je skorajda tekel znoj. »Mater sem živčna,« sem rekla možu in je priznal, da je noro živčen tudi on. Pogledovala sem na uro, pa se ni kazalec premaknil nikamor naprej, zdelo se je, kot da se je ustavil na mestu. Do osmih zvečer, ko je prispel [ ... ]

Ko je novinar Dnevnika košarkarja Miho Zupana, člana naše reprezentance na nedavno končanem svetovnem prvenstvu v košarki v Španiji, vprašal, ali se počuti diskriminirano, ker ga novinarji več kot o košarki sprašujejo o njegovi gluhoti, mu je odgovoril: »Ne. Ne počutim se tako. Če bo treba, bom milijonkrat ponovil svojo zgodbo oziroma svoje sporočilo.«
To sporočilo [ ... ]

„A ni bedno vreme,“ sem rekla takoj za tem, ko sem dahnila en tak utrujeni dober dan in mi je znanka veselo odgovorila, da se njej sploh ne zdi tako zelo slabo. Zazrla se je v nebo, od koder je narahlo pršilo, in vso tisto vlago, ki je mene spravljala v obup, komentirala z besedami: [ ... ]

Kmalu po tem, ko smo našo Hano prepisali na waldorfsko šolo, sem skušala njeni učiteljici razložiti, kako bi bilo dobro poučevati našo hčer, da bi iz nje izvlekli kar največ. Pripovedovala sem ji o tem, kako so delali z njo v stari šoli, kakšno pomoč so ji nudili in kako se je odzivala nanjo. Potrpežljivo [ ... ]