Že ko je stopila v stanovanje, sem zaznala spremembo. Bitje, ki je to pot prišlo na obisk, ni bilo več otrok, temveč dekle. Hana se je komaj zadržala, da je ni stisnila v objem, skakala je okoli nje in komaj čakala, da tako kot vedno izgineta v otroško sobo ter se ne prikažeta iz nje vse do odhoda gostov domov.
Mala se je hotela parkirati pri nas odraslih, a je njen strogi oče zarohnel, naj otroci nemudoma izginejo v otroško sobo. In so torej šli. Fantek se je zelo kmalu spet prikazal pri nas, ker ga punci menda nista spustili blizu, in mu je oče celo dovolil, da je ostal.
Deklet ni bilo iz sobe kar nekaj časa in mislila sem si, hvala bogu, še bo šlo, še se lahko igrata skupaj. Čeprav nisem mogla niti tisti hip, ko me je spreletela ta misel, prezreti, da je romantike konec in da je prijateljeva hči od takrat, ko je bila zadnjič pri nas, naredila velik korak naprej, medtem ko je naša obstala na mestu. Da se je njihova spremenila v dekle, naša pa je ostala otrok. Da bi se naša igrala enake igre kot pred mesecem dni, medtem ko se njihovi te igre zdaj zdijo bedne in primerne le še za otroke. Da se lahko z njihovo pogovarjaš o tem, da smo dobili novo vlado, medtem ko naša komaj ve, kaj vlada sploh je.
Tisti hip, ko sem opazila vse to, mi je bilo kar malo hudo, čeprav sem vsa ta leta vedela, da bo nekega dne prišel dan, ko bo razlika med mojo hčerko in njenimi vrstniki postala tako velika, da ne bodo več našli stične točke. Ne da je ne bodo našli oni, ne bom je našla niti jaz, pa če se bom še tako trudila. In če ne najdeš stične točke, je zelo težko zapolniti to vrzel, ki je kar naenkrat na široko zazijala med mojo hčerko in njenimi vrstniki. Ne veš čisto dobro, kaj bi naredil, da bi premostil ta prepad.
Spomnim se, da mi je v porodnišnici, ko sem se šele začela soočati s tem, kar mi je namenilo življenje, neka zdravnica govorila o tem, da v ranem otroštvu razlike med otroki z downovim sindromom in njihovimi vrstniki skorajda ni. Oziroma da je skorajda ni opaziti. Takrat so vsi še v fazi, ko je igra njihov glavni motiv, in ker gre vsem po glavi eno in isto, se lahko skupaj igrajo brez večjih težav. Pozneje, je rekla, to že postane problem. Razlike med njimi postanejo prevelike.
Spravila sem si ta podatek nekam v spomin in vse do tega obiska nisem več pomislila nanj. Zdelo se mi je, da ga ne potrebujem. To pot pa se mi je zazdelo, da smo prišli do tistega pozneje, do točke, kjer ne gre več naprej. Kjer je sobivanje moje hčerke z vrstniki vedno težje. Je pač tako, da človeški razvoj ubira neka svoja pota in da je pri Hani žal ubral čisto neko svojo, veliko počasnejšo pot.
Kaj naj bi torej naredila, ko mi je tudi učiteljica v šoli povedala, da se moja hči in njene sošolke ne družijo, ker si nimajo kaj veliko povedati, saj se njihov svet tako zelo razlikuje? Najprej me je imelo, da bi vrgla puško v koruzo in rekla: Ja, tako pač je, usmerimo energijo v to, da naši mali najdemo družbo, primerno njej. Svoji k svojim torej. Čisto resno sem v nekem delčku tega žalostnega procesa spoznavanja realnega stanja pomislila na to, da bi odstopila od projekta.
Potem pa sem se spomnila časov, ko sem bila še sama otrok in sem brez pomislekov odstranjevala iz svoje bližine vse drugačne. Nič žalega jim nisem hotela, šlo je zgolj za to, da sem šla proč. Ker jim nisem imela kaj povedati in se mi je zdelo, da je tudi na drugi strani tako. Da pač sodijo k svojim.
In ko sem se takole spomnila na tisti čas, izgubljen zame in za vse drugačne, ter na to, da me nobeden od odraslih ni spomnil, da se to ne dela, sem si rekla: Ne, ne bom se vdala kar tako, brez sporočila. Pri petinštiridesetih končno vem, da te mora kdo kdaj dobesedno poriniti v kakšno stvar, da uvidiš, da sploh ni tako grozna, kot se ti je zdelo. Da je morda čisto znosna, če se le malo potrudiš najti kaj pozitivnega v njej. Da lahko s tem, ko nekoga spustiš v svojo bližžino in se malo potrudiš zanj, rišeš nasmehe.
Zdaj moram na to frekvenco, da je treba poslušati tudi druge in ne le sebe, naravnati še svojo hčer. Še njo moram naučiti, naj drugim kdaj pride naproti. Ne da samo stoji in čaka, da se bodo drugi prilagodili njej in da bodo igrali po njenih pravilih. Nič kaj lahka naloga ne bo, to vem, še preden sem se resno lotila dela. A se mi zdi, da je vredno truda, da moram zgraditi most, da bo mogoče kdo do pomembnih spoznanj prišel že kakšno leto pred petinštiridesetim.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, drugačnost, odraščanje