Ko je novinar Dnevnika košarkarja Miho Zupana, člana naše reprezentance na nedavno končanem svetovnem prvenstvu v košarki v Španiji, vprašal, ali se počuti diskriminirano, ker ga novinarji več kot o košarki sprašujejo o njegovi gluhoti, mu je odgovoril: »Ne. Ne počutim se tako. Če bo treba, bom milijonkrat ponovil svojo zgodbo oziroma svoje sporočilo.«
To sporočilo govori o tem, da znajo tudi gluhi živeti in da lahko v življenju uspejo kljub primanjkljaju, ki jim ga je namenilo življenje. Da so lahko srečni, tako kot on, ki se med drugim lahko pohvali z nazivom najboljši gluhi športnik na svetu. Podelili so mu ga leta 2010, potem ko je kot prvi gluhi košarkar na svetu zaigral na tako velikem tekmovanju, kot je svetovno prvenstvo v košarki.
Radiotelevizija Slovenija snema dokumentarni film o njem. Ljudem naj bi vsaj malo približal tiste, ki živijo v svetu tišine, in jih prepričal o tem, da lahko tudi gluhi uspejo. V svetu tistih, ki lahko uživamo v zvokih, ne v nekem svojem, izoliranem svetu.
»Večina ljudi ne verjame, da lahko gluhi uspejo,« je Zupan med drugim povedal kolegu z Dnevnika in priznal, da so ljudje v tujini veliko prijaznejši do njega, pa tudi bolj dostopni in prilagodljivi. Slovenci menda sploh ne vemo, o čem bi se lahko pogovarjali z njim, dejstvo, da ne vemo, ali zna govoriti ali ne, nas bojda kar malo spravi s tira.
Tale simpatični Zupan se mi najbrž sploh ne bi tako zelo usedel v srce, da bi ga porabila za kolumno, če o svojem življenju z drugačnostjo ne bi govoril ravno te septembrske dni, ko jaz tako kot vsako leto v tem času bijem bitke za svojo tudi malo drugačno hčer. Ko ljudem dopovedujem, da kakšne reči zmore in zna, kljub temu da jo je življenje obdarilo z enim presnetim kromosom preveč. Ko ji odpiram vrata in pri tem včasih z glavo butam ob zid. Ko potem, ko odložim telefon, potočim solzo ali dve. In ko se počasi začenjam smiliti sama sebi, čeprav si tega niti najmanj ne želim, ter se sprašujem, a bo tega že enkrat konec in mi ne bo treba več vsako leto znova razlagati o tem, da moramo tudi od drugačnih pričakovati več, kot nam že leta narekujejo taki in drugačni predsodki.
Včeraj, ko sem sedla za računalnik in je pred menoj zazijal prazen ekran ter sem se vprašala, kaj bi rada ljudem sporočila to pot, mi ni prišlo na misel nič drugega kakor to, da se v teh petih letih, odkar pišem o svojem življenju s Hano, ni spremenilo skoraj nič. Da moja hči sicer hodi v redno šolo pa na balet s sovrstniki in še kam, a da ji moram izboriti skoraj vsako stvar, ki se meni, ki sem neposredno vpletena v njeno zgodbo, zdi samoumevna. Da sem kar naprej na začetku in da kar naprej razlagam ene in iste reči.
In sem se vprašala zatem, koga sploh še zanimajo ti moji stalni boji, ter si kar sama odgovorila, da jih imajo ljudje verjetno dovolj. Sedela sem tako za računalnikom in buljila v tisto grozno belino, niti ena sama žalostna misel se ni hotela preliti na ekran, naravnost trudila sem se, da bi se naravnala na pozitivne frekvence, pa mi nikakor ni šlo od rok.
Potem sem se le nekoliko spravila v red in šla na kavo z dobro znanko, o kateri vem, da jo življenje v zadnjih mesecih postavlja pred preizkušnje, a je tudi sicer dovzetna za pogovore o drugačnosti vseh sort. Prav rekla sem si, da je ne bom utrujala s svojimi problemi, ker ima tako že svojih dovolj, in mi je to na začetku šlo še kar dobro od rok, nato pa sem v nekem trenutku začela govoriti o tem, kako bedno se počutim, ko prosjačim, da lahko moja hči vsaj poskusi kakšno stvar, in sploh nisem mogla nehati ter sem v nekem trenutku ugotovila, da pravzaprav jočem. Tako čustveno naporni so ti začetki.
Poslušala me je, ta moja dobra znanka, in me zatem vprašala, zakaj vsega tega, kar prestajam, ne prenesem na papir. Kdo bo pa to bral, sem ji odgovorila z vprašanjem, saj ljudje vse to že vedo. Da to sploh ni res, mi je zagotovila, pa da je tudi ona to pot prvič slišala marsikakšno stvar, čeprav je mislila, da o Hani že kar nekaj ve. Da druge možnosti od ponavljanja in opozarjanja preprosto ni, me je opozorila.
Miha Zupan je rekel, da bo svojo zgodbo povedal milijonkrat, če bo treba, in kot kaže, bo tudi z mano tako. Svojih svetlih in temnih misli ne bom prelivala na papir zgolj zato, da bi utrla pot svoji Hani, temveč predvsem zato, da drugačnim nekoč morda le ne bo več treba vsakič znova začenjati zgodbe na isti točki.

Vir: Jana
Značke: košarka, Miha Zupan, predsodki, jok