»Lahko greš ven, prosim, se pomiriš in prideš nazaj,« mi je rekla moja dvanajstletna hči. Ko je izgovarjala te besede, je jokala kot dež in tudi meni so iz oči lili potoki solz. Kar stala sem tam, kot bi bila prikovana na mesto, in ker ni nič kazalo na to, da se mislim kaj kmalu zradirati iz kopalnice, je še enkrat ponovila svojo prošnjo. Pravzaprav mi je to pot ukazala, naj se pomirim, in se, ko bom spet pri sebi, vrnem. V red me je spravljala moja dvanajstletna hči, človeček, dvaintrideset let mlajši od mene, punca, ki naj bi ji bila jaz za zgled, deklica, katere diagnoza govori, da naj ne bi bila sposobna povsem razumeti tega življenja. Moja zlata hči, tako zelo podobna meni, da celo uporablja moje besede. Moje ogledalo, ki bi ga včasih najraje raztreščila na drobne koščke. Moj drugi jaz.
S sklonjeno glavo in v solzah sem se pobrala iz kopalnice, jezna nase in na ves svet, ker sem se pustila sprovocirati mali smrklji, in to ne prvič, ampak stoprvič ali pa še kakšenkrat več. Vsakič zaradi ene in iste zadeve. Vedno na enak način in čisto vedno brez pravega rezultata.
Še nekaj časa sem stala pred vrati in razmišljala, kaj naj naredim, potem pa sem se malo odmaknila od tam in čisto vsem solzam pustila prosto pot. Jokala sem, dokler mi ni odleglo. Presneta smrklja, kako me lahko tako brez težav vsakič znova spravi ob živce, da se zadeve obrnejo tako, da sem jaz otrok in ona tista, ki vse razume? Kako je mogoče, da tako nezmotljivo in vedno ob pravem času najde pravi gumb, tistega, ki bo zanesljivo pripeljal do eksplozije? Kako je lahko tako trmasta, hudič mali, da goni svojo, pa čeprav dobro ve, da to, kar dela, ni prav? In kako je mogoče, da se lahko iz razumnega bitja v trenutku spremeni v nekoga, ki mu ne moreš dopovedati čisto nič? Zakaj me tako grozljivo spominja name?
Odgovorila sem si na vsa ta neizrečena vprašanja, iztočila še zadnje zaloge solz in šla potem nazaj. Precej pomirjena, taka, kakršno me je želela videti moja hči. Tudi ona se je medtem pomirila in sva potem brez težav uredili tisto, kar naju je še malo prej spravljalo v obup. »To pa je bila štala,« je komentirala mala, ko sva si po incidentu nabirali novih moči v varnem zavetju dnevne sobe in sva že pozabili, da sva si malo prej skočili v lase.
»Mater si otročja,« je zaplet komentiral moj mož, »da se takile smrklji pustiš sprovocirati do te mere, da te spravi v jok. Sploh pa da jokaš pred otrokom, kako si se lahko spozabila do te mere?«
Da naj bi šla ven, ko sem zaznala, v katero smer vse skupaj gre, mi je svetoval, malo pa pustila v kopalnici, naj se znajde, kot ve in zna. Ne pa da sem ji na vsak način skušala pomagati in sem vztrajala, da mora narediti tisto, kar je nujno in tudi prav. Morala bi vedeti, kdaj je treba odnehati, je stresal nasvete iz rokava. Saj sem vendar odrasel človek, ki stvari razume in ve, kaj je prav. A ne?
Seveda sem se strinjala z njim, da bi bilo tisti trenutek pred eksplozijo najbolje, če bi vse pustila in šla, a da to vidim šele zdaj, ko nisem sredi tiste mučne seanse in ne poslušam izmenjujočih se prošenj, naj na eni strani pomagam, po drugi pa izginem ven. Da je težko ohraniti trezno glavo v trenutkih, ko bi rad naredil tisto, kar veš, da je prav, a ti tisti na drugi strani z vsemi svojimi močmi nasprotuje.
Kakšen dan pozneje mi je dobra znanka napol v solzah zaupala, da jo je sram, ker se je zaradi lastne stiske grdo obnašala do svoje hčere. Da je tisti trenutek, ko je ravnala tako, kot je pač ravnala, vedela, da to, kar dela, ni prav, da bi zadevo lahko izvedla tudi drugače, a da zaradi neznanega razloga to ni šlo. Da se je počutila, kot da sta s hčerko zamenjali vlogi, da je bila mama kar naenkrat otrok. In da se zdaj tako zelo žre zaradi tega.
Povedala sem ji o svoji nedavni izkušnji in ji razložila, kako sem jih zaradi tega slišala od moža, pa da je bilo tudi mene sram, ko sem se začela zavedati, kaj se je v resnici zgodilo, a da je tako pač bilo in da se tu ne da narediti nič več. Pa da se bo verjetno še kdaj zgodilo, čeprav zdaj govorim, da se ne bo, ker je to tako zelo človeško in del igre življenja. Potolažila sem jo, da smo tudi odrasli samo ljudje in da je včasih zelo težko biti ter ostati razumen. Na terenu. V teoriji je vse to neskončno lahko.

Vir: Jana
Značke: odrasel, otrok, prepir