Slišala sem zgodbo, da je ženska pričakovala otroka. Da je bila osem mesecev čisto simpatično in brez težav noseča. In da se je veselila dne, ko bo postala mama in bo lažje pozabila na to, da se prvič ni izšlo po načrtih. Potem pa se je nekaj tednov pred napovedanim rokom zgodilo, da ni bilo nič več prav in da je začutila, da lahko izgubi otroka. Vedela je, da potrebuje zdravniško pomoč.
Šla je torej h ginekologu in mu povedala, kaj jo skrbi, pa jo je potolažil, da se z njo ne dogaja nič nenavadnega, da jo je le strah bližajočega se poroda. Nič ni pomagalo, da mu je dopovedovala, da to sploh ni res, da čuti, da se njeno telo upira, in da v vsaki knjigi piše, da je to, kar se dogaja njej, nevarno. Poslal jo je domov z navodilom, naj se pomiri.
Glede na to, da je imela prvič slabe izkušnje z zdravniki in da je dobro poznala svoje telo, je vrtala naprej. Na svojo roko, ne zato, ker bi strokovnjak zaznal, da je nekaj narobe. Pošiljali so jo od ambulante do ambulante in jo, ko je le preveč težila, naročili čez tri dni. Potem pa se je neki zdravnici le utrnilo, da ne gre za preveč zaskrbljeno mamo, temveč da je nekaj res hudo narobe. Takoj naj se zglasi pri njej v bolnišnici, ji je naročila, potem ko si je ogledala njene izvide.
Hvala bogu se je vse srečno izteklo in ima ženska zdaj krasno hčer, a ne zato, ker bi tiste, ki so poklicani za to, tako zelo skrbelo zanjo, ampak zato, ker je znala sama najti pot. Ker se ni pustila odgnati.
Pripovedovala mi je to zgodbo njena mama in dlake so mi šle pokonci ob tem ter sem se spomnila na pokojnega očeta, ki so si ga tudi podajali iz rok v roke, vse dokler ni bilo prepozno. »Branka, pazite, komu zaupate svoje zdravje,« mi je takrat rekel zdravnik, ki ga je zadnji dobil v roke, a ni mogel narediti nič več. Odtlej zaupam le še redkim.
A o tem dogodku v bistvu pišem zato, da bi opozorila na to, da je prav, da nas nekdo opozori na napako, ki smo jo naredili, ker drugače mislimo, da vse delamo prav. Ni prav, da se nam potem, ko so taki in podobni zoprni dogodki za nami, ne da več ukvarjati z njimi, češ saj tako ne bi imelo nobenega učinka. Nekdo nam mora s prstom pokazati, kje smo kiksnili, da bomo naslednjič bolj pozorni, predvsem pa bolj pripravljeni prisluhniti tistemu na drugi strani mize.
Zato sem svetovala tej moji dobri znanki, ki ji je malo manjkalo do tega, da že drugič ne bi postala babi, naj sede k pisanju in temu zdravniku, ki je presodil, da z njeno hčerko ni čisto nič narobe, sporoči, kaj so odkrili drugi. Da bo vedel, da je narobe presodil, ker če bo sestopil s tistega svojega trona, bo morda kakšni drugi ženski lahko sam rešil življenje in otroka.
»A veš, da imaš prav, ne smem biti tiho,« mi je rekla in srčno upam, da je res sedla k pisanju. Jaz nekoč že sem. Bilo je pred nekaj leti, ko me je v roke dobil zdravnik, ki je tako ošabno sedel za mizo, kot bi bil sam bog. Da sem se pripravila na ta pogovor, sem mu pojasnila, in predenj potisnila list, na katerega sem zapisala vse, kar sem naredila dotlej, da bi nekdo vendarle odkril, zakaj za vraga kašljam že petnajst let.
»Tega ne potrebujem,« je vzvišeno odgovoril, ne da bi list vsaj ošvrknil s pogledom. In na hitro spregovoril z menoj o tem, kaj me je pripeljalo v ambulanto. Nisem pričakovala kaj veliko od tega pogovora, tega, kar je prispelo s pošto, pa tudi ne. Kot bi me človek zafrkaval, je na izvidu namreč pisalo vse tisto, kar ni bilo res. Da zelo suho kašljam, na primer, in to zelo redko zjutraj.
Besna sem bila ko hudič, ko sem se spravila k pisanju pisma. V njem sem mu nanizala vse njegove napačne obrazložitve in pripisala, da se počutim, kot bi se norčeval iz mene, še posebej zato, ker sem mu predložila tudi pisne dokaze.
Čez kakšen teden je prispelo pismo. Človek se je v njem opravičil, češ da se je zmotil pri pisanju in da mu je iskreno žal.
Pustimo ob strani vprašanje, ali je to res ali ne. Na tem mestu se mi zdi pomembneje to, da sem ga opozorila, da je bil premalo skrben, pa da ni nezmotljiv in da tudi on dela napake. Meni mož moje napake servira vsaj enkrat na mesec, pa še vedno živim, zato ne vidim razloga, zakaj bi bil pri drugih to problem in zakaj bi bila v takih primerih tiho.

Vir: Jana
Značke: bolezen, zdravnik, bolnišnica, samopomoč