„A ni bedno vreme,“ sem rekla takoj za tem, ko sem dahnila en tak utrujeni dober dan in mi je znanka veselo odgovorila, da se njej sploh ne zdi tako zelo slabo. Zazrla se je v nebo, od koder je narahlo pršilo, in vso tisto vlago, ki je mene spravljala v obup, komentirala z besedami: „Danes mogoče res ni idealno, drugače je pa čisto v redu. Mi smo lahko vsak dan zunaj.“
„Tole vreme se ti zdi v redu?“ sem začudeno bolščala vanjo in mi je potrdila, da se res ne bi mogla pritožiti nad njim. „Veš, mi smo tukaj že štiri dni,“ je dodala, verjetno zato, da bi me prepričala v to, kar govori. Pojasnila sem ji, da sem v Bohinju že ves mesec in zato vremenske razmere poznam iz prve roke, da torej vem, da v tem mesecu skorajda ni bilo dneva brez dežja. In da se mi je zato ta zoprna vlaga zalezla pod kožo ter se bojim, da ne bo šla nikoli več stran.
Lizala je sladoled in se ni pustila spraviti v slabo voljo, pojasnila mi je še, kje natančno preživljajo dopust, potem pa poklicala otroke in mamo ter se z njimi peš odpravila na pot v začasni dom. Niti enega njenega družinskega člana ni motilo, da je moral sredi poletja v roki držati dežnik in da so mu na nogah namesto natikačev tičali gumijasti škornji.
Gledala sem za njimi, ko so radostno odhajali v dež, in jim zavidala vso tisto dobro voljo in sposobnost, da znajo tudi neidealne razmere obrniti sebi v prid. Da si ne pustijo vzeti užitka in tudi v slabih stvareh najdejo pozitivne plati.
Ko se je mož vrnil iz službe domov in je bil tudi v rahli depresiji zaradi čisto nič poletnih vremenskih razmer, sem mu začela pripovedovati o tem naključnem srečanju. O tem, kako zanimivo je, da dve odrasli ženski lahko vidiva isto stvar tako zelo različno. Da jaz očitno ne morem iz svoje kože in vedno vidim kozarec, ki je na pol prazen, medtem ko drugi vidijo, da je na pol poln. „Pa saj veš, kako ti gledaš na stvari,“ mi je vrgel pod nos in je imel zelo prav, kajti naj se še tako trudim v ljudeh, stvareh in dogodkih videti pozitivne stvari, me za seboj vedno potegnejo tiste slabe. Na žalost najprej opazim vse tisto, kar ni v redu in se potem tako osredotočim na to, da ne zmorem več zlesti iz okvirja.
Kakšna milost je to, da lahko v vsem najdeš nekaj pozitivnega, te dni spet opazujem pri svoji hčeri. Ponovno in po moje še vedno brez uspeha me uči, da moram na življenje gledati s svetle plati, ker je potem vse skupaj veliko lažje. Nekaj dni pred začetkom novega šolskega leta ji je namreč sošolka, s katero je največkrat skupaj preživljala čas, sporočila, da prvega septembra ne bosta skupaj sedli v šolske klopi, ker so jo starši prepisali na drugo šolo. Novica jo je doletela ravno takrat, ko naju z možem ni bilo doma, zato podrobnosti nedvomno zanimivega telefonskega pogovora dveh najstnic ne poznam, si pa predstavljam, da naša mala ni bila pretirano srečna, ko ji je bila sporočena.
Nisva še dobro stopila v hišo, ko nama jo je že prenesla naprej. Natančno sem jo opazovala, da bi pravočasno zaznala kakšen obup, pa moram reči, da ni bila videti prav zelo nesrečna. V nasprotju z mano, ki sem otrpnila za hip, ker sem najprej pomislila na to, kdo bo zdaj skrbel za mojo hčer. „Bova pa kljub temu ostali prijateljici,“ mi je pojasnila hči, kot bi zaslutila moj notranji nemir.
Kakšen dan pozneje nas je razredničarka po elektronski pošti obvestila, da se nam bosta v razredu pridružila nova učenca in ko sem to povedala naši Hani, jo je prevzela silna radost. Kdo ve, kakšna sta, se je spraševala in očarana ponavljala njuni imeni. „Komaj čakam, da ju spoznam,“ se je veselila in jaz sem se poskusila veseliti z njo, čeprav me še vedno, ko v njeno bližino pridejo novi ljudje, skrbi, kako se bodo ujeli.
Potem je prišel težko pričakovani prvi september in nova sošolca z njim, in če sem pričakovala, da bo Hani vsaj malo hudo, ker njene ljube sošolke ni več med njimi, sem se hudo motila. Zgolj obvestila me je o tem, da dveh sošolcev ni več in da sta se jim pridružila dva nova. Kako preprosto je lahko življenje, sem si mislila, ko sem jo poslušala.
Ko sem učiteljici razlagala o tem, kako me je skrbelo, kako bo mala prenesla izgubo najljubše sošolke in kako sem si oddahnila, ko sem videla, da gre kljub temu brez težav naprej, mi je rekla, naj nikar preveč ne skrbim, da je moja hči srečen otrok. Najbrž zato, ker ima to srečo, da je njen kozarec vedno na pol poln.

Vir: Jana
Značke: vreme, sreča, sošolec, šola