Ura je bila sedem zvečer in z dlani mi je skorajda tekel znoj. »Mater sem živčna,« sem rekla možu in je priznal, da je noro živčen tudi on. Pogledovala sem na uro, pa se ni kazalec premaknil nikamor naprej, zdelo se je, kot da se je ustavil na mestu. Do osmih zvečer, ko je prispel odrešilni mail, sem bila že čisto iz sebe, čeprav sem na zunaj delovala čisto kul.
V elektronskem sporočilu je pisalo, da so vsi naši otroci srečno prispeli na cilj. Kar je pomenilo, da je tudi naša tam. Na cilju prve etape. V planinski koči pri Krnskih jezerih. A je obenem pomenilo več kot to. Potrdilo je predvsem mojo domnevo, da bo naši hčeri uspelo, čeprav so nekateri dvomili o tem.
Ko sem izvedela, da bo Hana z razredom v treh dneh prehodila pot od Lepene do Bohinja, sem najprej pomislila, da to ne bo šlo. Da mala zateži že na poti na Rožnik in bo to zato zanjo prehud zalogaj. Potem sem vse skupaj premislila malo bolje in ugotovila, da bo vendarle šlo, ker njen problem ni to, da ji hoja ne gre od nog, ampak to, da se ji hoditi sploh ne da.
Poleg tega se mi zdi strašno pomembno, da je med tovrstnimi podvigi z razredom, da tako sebi kot drugim dokaže, da zmore in zna. Da lahko, če le hoče. Pa da je del celote, del projekta, ker strašno uživa v tem.
Seveda se zavedam, da moja hči zmore manj od vrstnikov, toliko objektivne presoje pa že imam, a to še ne pomeni, da ji dovolim, da se kar tako vda in ubira lažje poti. Predvsem pa tega, da bi ji omogočili lažjo izbiro, ne dovolim drugim.
Mala je vsak dan prihajala iz šole z novicami o tem, kaj se v hribih sme in česa ne, polagala mi je na srce, da tam ne potrebuje pižame, da bo trenirka popolnoma dovolj, ker jo bo lahko uporabila za preobleko in še za spat. Razlagala mi je o tem, da bo treba veliko hoditi in da jo to sicer malo skrbi, a da bo že nekako šlo. Prav neverjetno se je veselila pohoda, čeprav si po mojem ni čisto dobro predstavljala, kaj vse jo čaka na njem. In zakaj človek ne bi izkoristil tega silnega veselja in ga obrnil njej v prid? Jo porinil do njenih skrajnih meja, da bo na vrhu lahko uživala v sadovih svojega truda.
Priskrbeli smo torej tej naši hčeri spremljevalko in odšteli dodatne denarce zanjo, jo oskrbeli z vzpodbudnimi nasveti, kar bi moralo biti dovolj za to, da ne bi prišlo do kakšnih večjih težav. Jo bo punca že nekako spravila čez vse tiste hribe, saj je enkrat že hodila z njo, sem si mislila sama pri sebi in našo Hano poslala v slovenski gorski svet.
A čeprav sem teoretično dobro poskrbela za vse, mi je prvi večer kljub temu skorajda tekel znoj z dlani. Tisti hip, ko so se otroci odpravljali v hribe in je bila ura že nekaj čez tri, sem se začela spraševati, ali od nje morebiti ne zahtevam preveč. Kaj če se na poti kaj zalomi, če bo mala začela trmasto vztrajati, da ne gre naprej, pa ji punca ne bo kos in ju bo ujela tema in bo potem cel hudič. Če ne bi šli na pot tako pozno, se najbrž še spomnila ne bi nanjo.
Tako pa me je noro skrbelo, malo zaradi sebe in grozno zaradi nje, kajti če bi šlo kaj po zlu, bi jih zagotovo slišala od nekaterih, ker sem tako trmasto vztrajala, da mala mora iti z razredom na pot, pa četudi drugi dan po lažji poti. Hudi dvomi, takšni in drugačni, so se me lotevali tisti večer.
Prijateljica me je tolažila, naj odmislim vse to, da zdaj tako je, kar je, pa si vseh teh vprašanj kar nisem mogla izbiti iz glave. Šla sem namreč mimo mnenja odgovornih, računajoč na to, da poznam svojega otroka in vem, kaj zmore in zna, če le znaš pritisniti na pravo tipko.
Mala je prehodila vso pot, kot sem pričakovala. Na začetku se je spomnila, da ne bi šla več naprej, ker se ji ne da več – kar smo tudi predvideli v scenariju –, a je z ustrezno spodbudo brez večjih težav nadaljevala pot. Ko mi je spremljevalka poslala fotografijo z zadnje postaje in je mojemu otroku na obrazu žarel nasmeh, sem vedela, da je bilo vredno truda. Mojega in njenega, pa tudi spremljevalkinega.
Zdaj dokončno vem, da Hana ne bi bila tam, kjer je, če ji ne bi postavljali tako visokih ciljev. Če je ne bi včasih dobesedno prisilili, da gre do svojih skrajnih meja. Če ji ne bi vsaj dali priložnosti, da poskusi, do kod bo prišla. Pa četudi zaradi vseh teh čejev meni potem skorajda lije znoj z dlani.

Vir: Jana
Značke: hribi, šola,spremljevalec, nasmeh, Lepena, Krnska jezera, Komna