Kmalu po tem, ko smo našo Hano prepisali na waldorfsko šolo, sem skušala njeni učiteljici razložiti, kako bi bilo dobro poučevati našo hčer, da bi iz nje izvlekli kar največ. Pripovedovala sem ji o tem, kako so delali z njo v stari šoli, kakšno pomoč so ji nudili in kako se je odzivala nanjo. Potrpežljivo me je poslušala do konca, nato pa rekla zgolj to, da sem preveč pod vplivom slovenskega javnega šolstva. Kimala sem, češ, najbrž bo res, čeprav se mi ni čisto nič sanjalo, o čem govori.
Najbrž se mi je to poznalo na obrazu, kajti gospa je dodala, da si v javnih šolah zastavijo neki cilj, potem pa brezkompromisno drvijo proti njemu, ne da bi jih karkoli premaknilo iz začrtane smeri. Mislila sem si, kaj pa je tako slabega v tem, če si naravnan na neko končno postajo in narediš vse za to, da pravočasno prispeš nanjo.
Ker sem tiste vrste človek, ki se mu vse, kar se mu podi po glavi, odraža na obrazu, se je tam seveda videlo tudi to, da malce dvomim o njenih besedah. In ker je ta gospa zelo brihtne in občutljive sorte, je kajpada opazila moj dvom in je svoje besede podkrepila z dodatno razlago. Življenje pač ne teče tako, da se usmerimo proti cilju, nato pa brez preprek drvimo proti njemu, mi je rekla, ampak nam na pot postavlja vedno nove izzive. Naša naloga je, da se naučimo sprejeti vse tisto, kar prileti na nas z leve in desne, pa da znamo to vključiti v svoj vozni red.
Bistvo je v tem, da moramo biti dovolj odprti, da lahko kljub načrtom v hipu spremenimo smer, gremo malce po drugi poti in na koncu kljub temu prispemo tja, kamor smo se bili namenili. Da znamo reagirati tako rekoč takoj, pozabiti stare vzorce in sprejeti nove.
Moram reči, da mi je bila ta zaključna misel všeč že tedaj, čeprav se potem nisem čisto nič več ukvarjala z njo. Ampak očitno se je ugnezdila nekje globoko v moji podzavesti in me zdaj vedno znova opominja na to, da se moram prilagajati trenutnemu stanju. Da ne smem biti zazrta preveč naprej, k nekemu oddaljenemu cilju, ampak moram upoštevati dejansko stanje na poti.
Mogoče je ta prijazna Hanina učiteljica tudi malo kriva za to, da smo letos preživeli čisto drugačen dopust, kot smo ga imeli v mislih. Da smo čez noč spremenili načrt in se iz zavetja hribov podali na morje.
Veselila sem se tega poletja, kot že dolgo ne. Sonce, prijatelji, s katerimi nas družijo enake misli, kopanje v jezeru, pohodi, pikniki in vse tisto, kar iz poletja naredi najbolj ležeren del leta. Lani smo se kopali v soncu, letos nas je oblival dež. Julija sem še lahko nekako sprejela, da sonca v naših krajih pač ni, tolažila sem se, da bo bolje avgusta, potem pa je prišel težko pričakovani avgust in se je zgodba z dežjem ponovila. A smo se za to borili, sem rekla možu, ki je ravno začel dopust, in mi je odgovoril, da je treba sprejeti dejansko stanje. Da pač ne bo tako kot lani, ko smo sredi hribov doživeli čisto pravo morsko vzdušje, da pa nam bo vseeno lepo, če se bomo malce potrudili.
Seveda je bilo to čisto res in sem se strinjala z njim, da se lahko ima naša družina fino, tudi če ni sonca, a sem kljub temu zagovarjala stališče, da je poletje za to, da si človek napolni prazne baterije, to pa najlažje naredi, če ga grejejo topli sončni žarki. Če pa jih ni, mi je dopovedoval mož, in sem mu odgovorila, da nekje zagotovo so in da bi jih morali iti iskat tja.
Tako smo obtičali sredi vsega tistega dežja. Ker delujem na sončni pogon, se me je že začela lotevati rahla melanholija, zato sem se nekega močno deževnega dne, ko je mož peljal psa na sprehod, spravila proučevat vremensko napoved. In ugotovila, da na jugu sije sonce. Pa da tam vemo za apartmaje, ki sploh niso dragi in v katerih se imamo vedno fajn. »Imam genialno idejo,« sem naznanila možu, ko se je vrnil domov, in ga seznanila z odločitvijo, da gremo za soncem. Bila je sreda, ko sem mu predstavila svoj načrt, v četrtek ponoči smo že drveli toploti naproti. Zadovoljni, da smo sposobni tako hitro spremeniti načrt in izstopiti iz okvirjev.
Ves teden nas je božalo sonce in nam dodobra napolnilo baterije.
Seveda bo kdo porekel na to, da smo si to lahko privoščili, ker imamo denar, in odgovorila mu bom, da je to mogoče res. Da pa je velikokrat tako, da denar nima nobene zveze s tem, da ne odgovorimo na izzive z leve in desne. Da se iz nekega neznanega razloga pač ne premaknemo z mesta in obtičimo v spominih.

Vir: Jana
Značke: dopust, poletje, dež načrt