Še danes vidim mamo in očeta, kako nama na postaji mahata v slovo. Prav žalostna sta videti na tistem peronu. Oče kot vedno mrko gleda predse, ker mu ni niti slučajno prav, da greva s sestro sami na tako dolgo pot, mama nama polaga na srce, naj se prevažava naokoli z vlakom in nikakor na štop, pa naj spiva v hotelih za mlade in nikjer drugje. Seveda, ji govoriva nazaj, čeprav že takrat veva, da to ne bo šlo, ker imava premalo denarja za takšno popotovanje. V nahrbtniku je nekaj ribjih konzerv in hlebec črnega kruha, ki nama ga je mama spekla za na pot, s seboj pa nosiva tudi nekaj denarja, ki sva ga privarčevali v preteklem letu.
»Javita se,« še slišiva, preden vlak spelje s perona in naju odpelje daleč na jug. »Ja, ja,« mrmrava sami pri sebi, čeprav v bistvu ne veva, ali bo to šlo, ker so to časi, ko prenosni telefon še ne tiči v vsakem, še tako bornem žepu. To so časi, ko je treba poiskati telefonsko govorilnico, vreči kovanec v režo in počakati, da se povežeš z domom.
Stara sem bila dobrih osemnajst let, sestra pa celi dve leti manj, ko se je dogajalo to slovo na mariborski železniški postaji, in tisto je bilo najino prvo daljše popotovanje v beli svet. Razganjalo naju je od pričakovanja in želje, da spoznava, kaj vse se skriva za mejami najine do takrat kar dobro varovane domovine. Tako željni sva bili vsega novega, da nama je bilo bolj ali manj vseeno, kaj občutita tista dva človeka, ki sta nama zaskrbljeno mahala v slovo.
To, kar sta moja starša občutila v tistem trenutku, sem razumela šele takrat, ko sem tudi sama postala mama. Ko sem bila kar naenkrat odgovorna za živo bitje in sem se začela zavedati, da ga moram vsaj poskusiti zaščititi pred vsem zlom tega sveta.
Tiste dni pri osemnajstih pa mi je bilo povsem vseeno za te stvari. Bilo je eno samo veliko pričakovanje. Želja, da bi se nama s sestro zgodilo čim več lepih stvari in da bi si kar najbolj razširili obzorje. Kdo bi v takih prelomnih trenutkih razmišljal o tem, da je lahko življenje tudi polno pasti in neusmiljeno kruto.
Danes, ko takole pogledujem nazaj na tiste dni, mi je kar malo žal, da sem bila tako najstniško kruta do svojih staršev. Čeprav z zadovoljstvom ugotavljam tudi to, da sem že takrat kljub mladosti in želji po raziskovanju očitno premogla tudi kanček odraslega razuma. Da mi je bilo že takrat jasno, da nama starša zelo zaupata, ko naju puščata sami na tako dolgo pot, in da moram zato držati besedo ter poklicati domov vsaj vsakih nekaj dni.
Po dveh dnevih napornega potovanja sva naposled le prispeli do Aten in takoj, ko sva stopili z vlaka, sem se zakadila iskat telefonsko govorilnico. Zdi se mi, da sem lahko celo tako daleč od doma čutila olajšanje, ki je velo iz maminega glasu. »Samo da sta srečno prispeli,« je rekla in to je bilo vse, kar sva si povedali prvikrat.
Potem sem v vsakem mestu ali vasi, v katero naju je zanesla pot, najprej poiskala telefonsko govorilnico, da bi mami sporočila, da je z nama vse O. K. Da spiva v prijetnem mladinskem hotelu, sem ji razložila, čeprav to ni bilo čisto res, pa da se naokoli prevažava z avtobusi. Zdelo se mi je prav, da jo rešim negotovosti in se ji tako zahvalim za to, da nama je zaupala in naju spustila na pot.
Sestri ni bilo vedno prav, da zapravljam denar za drage telefonske klice zgolj zato, da mami trosim laži in jo obveščam, da je vse v najlepšem redu. Če bo šlo kaj narobe, ji bodo to že sporočili, mi je govorila, sploh pa ni nobene potrebe, da ve za vsak najin korak.
Kljub temu sem še naprej iskala telefonske govorilnice. Takrat in na vseh naslednjih potovanjih. Še danes se mi zdi, da je najmanj, kar lahko narediš za sočloveka, to, da ga s telefonskim klicem ali sporočilom odrešiš negotovosti.
To logiko, da je treba spoštovati želje drugega, sem uspešno prenesla tudi na moža, ki prav tako ni bil vajen obveščanja drugih o tem, kje je in kaj počne. Tisti trenutek, ko prispe na cilj kakšne svoje poti, mi pošlje telefonsko sporočilo. Napiše zgolj prispel, pa je to dovolj, da lahko skrb zanj zbrišem z dnevnega reda. Včasih, se mi zdi, je to počel zgolj zato, da je naredil uslugo meni, zdaj pa mu je to kar nekako prešlo v navado. Na srečo je hitro dojel, da je včasih treba pomisliti tudi na druge. Ne zgolj nase.

Vir: Jana
Značke: Atene, vlak, zaupanje, telefon