Da sem razmišljala o tem, da bi najini hčerki za rojstni dan podarila stanovanjske ključe, sem nekaj dni pred Haninim rojstnim dnevom rekla možu, a ni pokazal prav posebnega navdušenja za to. Pravzaprav je celo rekel, da se mu zdi, da si to bolj želim jaz kot pa najina hči. Protestirala sem, da vem, da že dolgo sanja o svojih ključih, ker pri sošolkah vidi, da hodijo same domov, lastni ključi pa so zanjo dokaz, da je že dovolj velika, da lahko začne počasi prevzemati odgovornost zase. »Prav, če tako misliš,« je izjavil takoj po tem, ko je dobil še podrobnejšo razlago, nekaj tudi zato, ker ni imel boljše ideje.
Dala sem torej narediti dva ključa, enega od stanovanja in enega od vhodnih vrat, oba opremila z roza gumijasto prevleko, ju obesila na roza raztegljiv trak in vse skupaj zapakirala v lično roza škatlico.
Ko je prišel mož domov, sem se odtihotapila do omare in povlekla škatlico na plan. Skoraj dobesedno izpulila mi jo je iz rok, jo ponesla k ušesu in midva sva vsa v pričakovanju vprašala: »No, in kaj misliš, da je v njej?«
Potresla jo je enkrat, pa nato znova in takoj nato izstrelila: »Ključi!?« Bila je ta beseda napol vprašanje in napol krik veselja. »Končno imam svoje ključe,« je rekla zatem in sem pogledala moža, češ a vidiš, kako dobro poznam svojo hčer. Je vesela, kot sem predvidevala, da bo, ali pa se mi to samo zdi?
Stiskala je najina hči tiste ključe k sebi in se smejala ob tem in vem, da je v njih videla več kot samo ključe. Da je bila to njena vstopnica v svet odraslosti, po katerem tako zelo hlepi, živ dokaz, da jo jemljeva resno. Priložnost, za katero se bo šele izkazalo, ali jo bo znala izkoristiti ali ne.
Seveda moja hči ni neumna in vidi, da njene sošolke v šestem razredu že same odhajajo domov. Več kot enkrat me je že vprašala, kdaj bo to dovoljeno tudi njej, in zmeraj se mi je nekako uspelo izmakniti, da ji nisem direktno odgovorila. Se bova še zmenili, sem običajno rekla, in je kujavo vprašala, kdaj natančno bo to. In potem sem pogovor speljala drugam, da je za nekaj časa pozabila. Ali pa sem začela trobezljati o tem, da bo lahko šla sama domov, ko ji bom lahko zaupala, ko bom videla, da se drži navodil, in podobne fore.
Če povem čisto po pravici, tudi ta trenutek, ko so roza ključi že dobili novo lastnico, še nisem čisto prepričana, kako bo moja hči prišla sama domov, a sem ocenila, da je prišel čas, da to odkrijemo. Sploh ni problem v tem, da ne bi poznala poti, glede tega sem jo že testirala in vem, da to zmore in zna, bolj me skrbi, kaj vse bo na njej počela. S kom vse se bo pogovarjala, pa kam jo bo spotoma še zanesla pot.
Cel kup ne prav prijetnih vprašanj imam sama zase in zanjo in v bistvu bi brez težav še naprej kot kakšen vampir pred razredom čakala nanjo, a se mi zdi, da moram prisluhniti tudi njenim željam. Ker drugače ne bo nikoli pravi čas za ta korak. Se mi zdi, da je situacija podobna kot pri nakupu nepremičnine. Tudi tam le redki uspejo takoj zbrati ves denar za nakup, večina mora tvegati in vzeti kredit, torej si mora zaupati do te mere, da ve, da bo zadevo nekako pripeljala do srečnega konca. V resnici pa ne ve, ali ji bo to res uspelo.
Ljudi zelo zanima, ali je Hana sposobna izvesti korak, ki smo ji ga bili namenili, in jim po pravici povem, da ne vem. Da me je strah kot norca, a da bom morala preživeti tudi to. Da pa sem nekoč v Zagrebu delala intervju z gospo Snježano, tudi lastnico downovega sindroma, in da se je ona do službe pripeljala s tremi avtobusi. Da ni imela nobenih težav s prestopanjem in iskanjem pravega prevoznega sredstva ter da ni niti enkrat zamudila službe. Pa da se ji na poti tudi nikdar ni nič zgodilo. In to kljub temu, da se v mladosti ni nihče ukvarjal z njo, tako kot se mi ukvarjamo z našo Hano, da je rasla in uspevala kar sama od sebe. In če zmore ona, ne vem, zakaj ne bi zmogla tudi moja hči.
»Glede hoje domov naj ima Hana svoj proces preizkušanja uspehov in napak. Vsaj na začetku naj ima ob sebi ali za seboj spremljevalca, ki ni iz domače družine,« mi je v elektronskem sporočilu svetovala Hanina specialna pedagoginja in podprla idejo, da najino hčer opremiva s ključi. Z vstopnico v svet odraslih, ki ga v celoti ne bo nikoli osvojila, a bo mogoče na poti do tja odkrila kakšen kotiček, ki bo lahko postal samo njen.

Vir: Jana
Značke: odraslost, samostojnost, šola, ključi