Ljudje me pogosto sprašujejo, kako zmorem. Vlagati toliko energije v svojega otroka, namreč. Vprašanje je zgrešeno že v osnovi, ker bi se moralo glasiti v dvojini. Potem ni pravo tudi zato, ker se mam tega preprosto ne sprašuje. Ko se namreč znajdeš v taki situaciji, nič kaj dosti ne razmišljaš, ampak samo delaš. Raziskuješ, iščeš [ ... ]

»Branka, prosim vas, samo ne postanite trpeča slovenska mati,« mi je enkrat na začetku rekla Manca Košir. Seveda je kot vedno prekipevala od energije, zaradi česar mi je bila po svoje vedno ljuba, in nasproti mi je prihitela, kot bi jadrala na belem oblačku, da je vse kar frčalo za njo. Besede so kar vrele [ ... ]

»Staršem vedno čestitam, ker so dobili otroka,« mi je nekoč pripovedovala strokovnjakinja, ki se tako rekoč vsak dan srečuje z otroki s posebnimi potrebami. »Tudi če se porod ni končal tako, kot so pričakovali, in tudi če otrok ni čisto tak, kot so si želeli, jim ob prvem stiku vedno najprej čestitam.«
Menda se najpogosteje odzovejo [ ... ]

»Poglej kakšen lep ptiček,« tulim, kadar se mi kakšen pernati lepotec prikaže v vidnem polju.
»Kje, mami? Ne vidim,« najpogosteje odgovori moja hči. Pogled sicer uperi v smer, ki jo nakazuje moj kazalec, ker pač ve, da to pričakujem od nje, drevo zgolj površno ošine s pogledom in pribije, da nikjer ne vidi nobenega ptiča.
Ta njena [ ... ]

Tokrat za začetek zgodba. O Italiji. In o Nizozemski. Ter o tem, v čem se ti dve deželi razlikujeta. In zakaj upajo raziskovati samo nekateri.
Ko pričakuješ otroka, je to tako, kot načrtovanje potovanja – v Italijo. Kupiš si množico vodičev, delaš čudovite načrte. Kolosej, Michelangelov David, gondole v Benetkah. Morda se celo naučiš nekaj italijanskih [ ... ]

Iskanje ljudi, ki znajo v otroku prepoznati potencial in ne vidijo zgolj diagnoze in vseh težav, ki jih ta prinaša s seboj, je hudičevo težko delo, ker te že od začetka vsi opozarjajo na to, česa vse tvoj otrok ne zmore.
Dojenje v porodnišnici je na primer lahko videti tudi takole.
Medicinska sestra: »Gospa, nima smisla, da [ ... ]

Danes, pri skoraj štiridesetih, razumem. Da nekaterih stvari preprosto ne moreš razumeti, dokler se sam ne soočiš z njimi. Lahko ti stokrat razložijo, pa ne boš sposoben prestopiti nevidne meje, ki te loči od tistega s problemom. Ja, šele danes razumem, kaj nam je hotela povedati Vesna Godina na faksu, ko je stala pred tablo, [ ... ]

Jaz sem Snježana Kanjir, poslovna tajnica Združenja za samozastopanje, pravi ženska v modrem predpasniku in odloži pladenj s kavo na mizo. Poda mi roko, pri tem sramežljivo pogleda stran in mi nato vešče servira skodelico kave. »Želite še kaj?« se obrne proti profesoricama Stančić in Bratković, ki nama bosta med pogovorom priskočili na pomoč, če [ ... ]

Klasično urarstvo izumira, ugotavlja Jurij Hübscher, šestinštiridesetletnik, zakopan med stare ure bistveno starejšega letnika, kot je on sam. In ker se mu ne zdi prav, da bo ta obrt izginila s seznama obrti, pomembnih tudi za Slovence, in si čez petdeset let naši zanamci zato sploh ne bodo več znali predstavljati, da so nekoč ure, [ ... ]

»Naj nekdo takoj vzame metlo in počisti to svinjarijo!« je zatulil možakar v modrem delovnem plašču, in to tako glasno in ukazovalno, da smo se tisti, ki smo bili priče prizoru, nehote začeli pripravljati na to, da kar sami opravimo naročeno, čeprav z vsemi tistimi starimi žeblji, razbitim steklom in drugo svinjarijo okoli hiše nismo [ ... ]