»Naj nekdo takoj vzame metlo in počisti to svinjarijo!« je zatulil možakar v modrem delovnem plašču, in to tako glasno in ukazovalno, da smo se tisti, ki smo bili priče prizoru, nehote začeli pripravljati na to, da kar sami opravimo naročeno, čeprav z vsemi tistimi starimi žeblji, razbitim steklom in drugo svinjarijo okoli hiše nismo imeli prav dosti opraviti. Možje v popackanih modrih pajacih so se spogledali samo enkrat, tako na kratko, in že je eden pograbil metlo ter z njo počistil nesnago.

»A če jim naročite prijazno, ne deluje?« sem prav nedolžno zrla v delovodjo, vedoč pri tem, da starejši gospod iz južnih krajev, ki je z metlo v nekaj minutah naredil zavidanja vreden red, to pravzaprav počne zaradi mene. In sicer zato, ker sem se pritožila, da delavci, ki obnavljajo našo fasado, za seboj puščajo nevaren nered in so okoli hiše posejani stari žeblji, na katere lahko kdo stopi, in bosta potem nepotreben cirkus in letanje okoli zdravnikov.

Samo enkrat je bilo treba reči temu gospodu v modrem delovnem plašču in mu je bilo takoj jasno, da so gospa bolj sitne sorte, in je nato ves čas njegove prisotnosti vse teklo kot po maslu. Delavci ne samo da so vzorno čistili za seboj, ampak so se po visokih odrih okoli hiše sukali spretno in predvsem hitro. Mojster se je vsake toliko prikazal iz svoje baze, urejene v kontejnerju na travi pred hišo, naredil krog ali dva okoli hiše, kakšno rekel s svojimi fanti, poklepetal s stanovalci in vsi smo bili zadovoljni.

Potem so nekega dne pospravili oder, ker zakup ljubljanskega pločnika, na katerem je stal, pač drago stane in se je zato dobro držati predpisanih rokov ter pohiteti z delom. Preselila se je delovodjeva baza s kontejnerjem vred, in sicer na začetek ulice, na novo lokacijo, kot se v teh krogih reče, tako da zdaj vsi skupaj začasno domujejo v isti ulici, a pred hišo, katere hišna številka je za enajst višja od stare.

Modri delovni plašč, simbol moči in nadzora, je odšel novim delovnim zmagam naproti, priganjat nove popackane pajace, nam pa jih pustil nekaj za vzorec, da dokončajo zadnji del hiše, kjer pločnika ni treba zakupiti in zato ni vzroka za hitenje.

In se je zelo hitro izkazalo, da popackani pajaci za nemoteno delovanje nujno potrebujejo modre delovne plašče. Da gre za nekakšno čudno simbiozo, ki se ohranja pri življenju z nerganjem, priganjanjem in povišanimi toni. Nekateri so brez vsega tega očitno izgubljeni in preprosto potrebujejo nekoga z višjim činom, da jim pokaže, kaj je treba storiti. Pač ne vedo, kaj početi s svobodo, to tako opevano kategorijo, h kateri vsi tako radi stremimo. Nekateri, pa ne samo tisti v modrih pajacih, tudi tisti v polikani v belih srajcah, pač potrebujejo šefa. Zato, da malica ne traja v nedogled.

Branka Grujičić

Vir: Jana