Klasično urarstvo izumira, ugotavlja Jurij Hübscher, šestinštiridesetletnik, zakopan med stare ure bistveno starejšega letnika, kot je on sam. In ker se mu ne zdi prav, da bo ta obrt izginila s seznama obrti, pomembnih tudi za Slovence, in si čez petdeset let naši zanamci zato sploh ne bodo več znali predstavljati, da so nekoč ure, ko so se pokvarile, dali v popravilo v urarsko delavnico, pa tudi tega ne, kako in s čim so se urarji lotili popravil, bi svojo malo delavnico, ki na Bregu ob Ljubljanici domuje že celih štiriinsedemdeset let, rad spremenil v neke vrste živ muzej.

Živ zato, ker v njej še vedno popravlja ure, in to tako, kot sta ga učila oče in ded. Začetnik urarstva Hübscher je namreč njegov ded Ivan, ki se je obrti izučil v takrat zelo znanih urarskih delavnicah Suttner na Prešernovi ulici in Škopek na Mestnem trgu 20. Urarstvo je bilo v letih, ko je on začenjal svojo pot, pomembna obrt, in urar je sodeloval s celo vrsto drugih obrtnikov – mizarji, kovinopasarji, zlatarji, restavratorji, kovinostiskarji in drugimi –, katerih dela danes tako rekoč ne poznamo več, čeprav še delajo. Jurij jih pri obnovi res starih ur pogosto prosi za pomoč, ker delov, ki jih potrebuje za oživitev starih lepotic, ni več mogoče kupiti, ampak jih je treba izdelati ročno.

Ivan Hübscher je po nekaj letih dela pri urarskih mojstrih premogel toliko znanja in ambicij, da je krenil na lastno urarsko pot. Z Ano Božič sta na Čopovi sredi Ljubljane odprla urarstvo in zlatarstvo. In ko je po vojni ona šla svojo pot, je tudi on ubral svojo.

Na Bregu 2 je najprej izučil svojega sina Janija, potem pa mu je pred smrtjo nekaj znanja uspelo prenesti tudi na vnuka. »Imel sem srečo, da me je izučil ded, čeprav je bil uk včasih presneto težak.« Tako je na primer vnuk že kar prvi dan moral sestaviti uro s štirimi koleščki, ki jo je bil ded prej razstavil. »Cel dopoldan sem porabil, da sem jo spravil v red.«

A mu znanje, ki si ga je nabral v takih, včasih tudi mučnih učnih dneh, pride zelo prav tudi danes, čeprav, kot pravi, znanja ni nikoli dovolj; še posebej takrat ne, ko se odločiš, da boš kakšno uro izdelal kar sam.

Jurij Hübscher, ki je brez nadzora deda in očeta na svojem od leta triinosemdeset, se je izdelave ure lotil že dvakrat. Prvič pred petimi leti, ko si je vbil v glavo, da bo izdelal »slovensko uro«. Plečnikova urarska umetnina, katere fotografijo je ob pomoči strokovnjakov našel v muzeju moderne umetnosti na Dunaju, se je zdela ravno pravšnji izziv. S tem zadržkom, da je bila na voljo zgolj ena sama fotografija in nekaj skopih podatkov. Ta na primer, da sta uro po Plečnikovem načrtu leta 1903 izdelala dva mizarja na Dunaju, in sicer v kompletu s pohištvom, kakor je bilo v tistem času v navadi. Podatek o tem, kdo je bil naročnik kompleta iz orehovega lesa z bogatimi intarzijami iz javorja in reciklirane slonovine, se ni ohranil.

»Ura mi je bila všeč, ker je še danes moderno oblikovana in ker je dodelana do zadnje podrobnosti. Poleg tega je to prva ura, za katero je načrt naredil Slovenec. Čeprav sodi v obdobje secesije, je nadčasovno moderna, saj razen geometrijskih okraskov nima ničesar skupnega s secesijo. Ko sem videl fotografijo, se mi je zdelo, da ne bo težav, da je ura enostavna, ko pa sem se lotil dela, sem hitro ugotovil, da bom imel vse prej kot lahko delo.«

Zataknilo se je že pri mizarjih, saj je večina, ki jih je skušal pritegniti k delu, rekla, da je takšno uro, kot je na fotografiji, nemogoče narediti. Zatikalo se je pri izdelavi številčnice in Jurij Hübscher jih je naredil vsaj kakšnih sto, preden je bil zadovoljen. Težave so bile z mehanizmom pa s tečaji, a se je na koncu vse srečno izteklo in iz njegove delavnice sta vsako leto v zasebne zbirke romali dve njegovi povsem ročno izdelani repliki Plečnikove ure.

Skupaj jih je naredil deset. Eno je kupila vlada in jo podarila Svetu Evropske unije kot spomin na predsedovanje Slovenije Svetu EU.

Takrat ko se je pečal s Plečnikom in njegovo uro, je bil zazrt v preteklost, zadnje čase njegove misli zaposluje prihodnost. Z umetnikom Aleksijem Kobalom sta se namreč lotila izdelave talne ure, ki ni posebna samo zato, ker jo bodo v neki slovenski galeriji vgradili v tla in bo tam kazala točen čas, temveč tudi zato, ker se čičke čačke, brez kakšnega posebnega reda posejane po uri, takrat ko se kazalca pokrijeta, razporedijo tako, da se na uri prikažeta podobi dečka z lutnjo in deklice s harfo.

»Ta ura bo dala pečat prostoru,« pravi mojster, ki mu je kar malo žal za časi, ko je bila ura še duša prostora in ji moderno oblikovanje še ni vzelo tega privilegija. Saj ne da bi mu manjkalo dela, tega je vedno dovolj, ker na njegovo mojstrstvo prisegajo številni slovenski zbiralci starih ur. Dejstvo, da zna Jurij Hübscher starim nedelujočim uram vdihniti novo dušo in jih znova spraviti v tek, je pač naredilo svoje.

A če bi ob vsem tem, kar počne v svoji delavnici, pogosto pa tudi zunaj nje, ko išče rezervne dele ali pa se ukvarja s tem, kdo bi mu jih lahko izdelal, mislil na denar in ne na to, da se ima s strankami pravzaprav fino, pa da se vsak dan nauči kaj novega, saj se tudi v urarstvu pojavljajo vedno nove napake, nekatere zaradi nestrokovnih popravil, druge pa preprosto zato, ker prihajajo na trg nove, unikatne ure, bi bila vrata Urarstva Hübscher na Bregu 2 že zdavnaj zaprta.

In morda bi takrat lastnik dobrih štirideset let stare ročne ure, ki jo je dobil v dar od stranke in še vedno točno kaže čas, lahko večkrat sedel na svoj motor in se z njim odpeljal v neznano. Motociklizem je namreč njegova druga strast. Takoj za urami.

Branka Grujičić

Vir: Kult