Zadnjič, ko je kolega Kališnik v Poletu objavil zgodbo dveh slovenskih gejev, živečih v Ameriki, ki sta tam posvojila deklico in preko sodišča dosegla, da so oba kot očeta tudi v Sloveniji vpisali v matično knjigo, sem dolgo sedela pred časopisom in zrla v fotografijo dveh nasmejanih, ne več prav mladih moških in prelepe deklice [ ... ]

Mladenka, ki se enkrat na teden oglasi pri nas in spravi v red naše stanovanje, je bila še nedolgo nazaj tajnica v nekem podjetju. Potem je imela nekega dne dovolj neprijaznega šefa, dolgočasnega dela, tega, da je za kazni za napačno parkiranje, ker druge možnosti parkiranja pač ni bilo, zapravila skoraj toliko, kot je zaslužila, [ ... ]

S tem, ko sem se odločila pisati o knjigi, ki sem jo pred nedavnim prebrala, sem se odločila tudi priznati, da sem zadnjič dopoldan, tako rekoč med delovnim časom, sedela udobno zleknjena na kavču in brala. Brala, brala in kar nisem mogla odnehati. Vmes me je malo pograbila slaba vest, da tako neodgovorno lenarim, medtem [ ... ]

Potem ko sva pobožali vse koze, ovce in prašiče, se oglasili pri morskem levu, se ustavili pri žirafah, ugotovili, da si opice še vedno vrtajo po nosu, in preverili, koliko novih piščancev se je izleglo, odkar sva bili zadnjič tukaj, sva končno pristali na igralih. Mala je lezla po napetih vrveh, kot kak opičji mladič, [ ... ]

Na majhnem odru edinega jazz kluba v Ljubljani so ob dobro razpoloženi Manci Košir sedeli štirje mladi moški. Tisti s kratkimi lasmi in črnim uhanom v ušesu na njeni desni je radovedno zrl v občinstvo, se presedal, nekaj zašepetal gostiteljici v uho, nato pa za trenutek obmiroval. In takoj zatem zgodbo ponovil od začetka. Moj [ ... ]

Stali smo v križišču, čeprav smo imeli prednost, in tisti nasproti nas, ki naj bi zavil levo, se ni mogel odločiti, ali naj se poda na pot ali ne. Skoraj se je že odločil in zapeljal mimo nas, pa si je naenkrat premislil in spet ustavil. Kot bi se bil naenkrat spomnil, da sploh nima [ ... ]

»Moji piščančki so zaspali, tudi oče petelin je legel k počitku, jaz pa skušam odgovoriti na vprašanje, zakaj je dobro, da otroci z Downovim sindromom hodijo v redno šolo.«
Tako se začne pismo, ki mi ga je poslala mama nekega zagrebškega osnovnošolca, dečka, ki skupaj s svojo trisomijo enaindvajset hodi v redno osnovno šolo. Pri sosedih [ ... ]

»Kako pa vaša Hana lepo riše,« mi je zadnjič rekla znanka, s katero se vidimo bolj redko, tokrat pa je imela priložnost spoznati slikarske sposobnosti moje hčere v prijetni koči na enem od avstrijskih smučišč, kjer smo se skupaj predajali užitkom spomladanske smuke. »Se ti zdi?« sem ji rekla presenečeno. »Ko bi ti videla, kako [ ... ]

Nič mi ne gre bolj na živce kot to, da v moj elektronski nabiralnik letijo razna preposlana sporočila v stilu, pošlji naprej petim prijateljem in zgodilo se ti bo nekaj lepega. V takih primerih pritisnem tipko izbriši že po prvi prebrani vrstici in zadeva je urejena.
Spodnje sporočilo pa mi je poslala znanka, ki jo imam [ ... ]

Včeraj zvečer, medtem ko sem sprehajala psa, sem na cesti zagledala nekaj, kar je pritegnilo mojo pozornost, čeprav je bilo mokro, blatno in na pogled nič kaj privlačno. Čisto navadna babja radovednost, je mojo odločitev, da preplezam umazani kup snega, ki je ločil pločnik od ceste, in pogledam, kaj neki je ta čudna stvar, komentiral [ ... ]