»Kako pa vaša Hana lepo riše,« mi je zadnjič rekla znanka, s katero se vidimo bolj redko, tokrat pa je imela priložnost spoznati slikarske sposobnosti moje hčere v prijetni koči na enem od avstrijskih smučišč, kjer smo se skupaj predajali užitkom spomladanske smuke. »Se ti zdi?« sem ji rekla presenečeno. »Ko bi ti videla, kako naš riše, pa je starejši od nje. Vaša ta mala je prava umetnica v primerjavi z njim.«
Bila sem tiho, ker nisem vedela, kaj naj ji rečem, razen to mogoče, da pri svojem otroku res nikoli nisem opazila kakšne posebne nadarjenosti za risanje in da se mi celo zdi, da se je je ta talent na daleč ognil, tako kot mene, ki še danes rišem približno enako zahtevne risbice kot moja hči.
»Kako pa mu gre pisanje?« se je v pogovor vključila še tretja klepetulja. »Slabo,« je bila kratka mama. Grafomotorične sposobnosti ima zelo slabe, je opisala njegovo stanje, pa še, da je strašno počasen in nenatančen ter da vsak popoldan nekaj ur sedita za mizo in vadita. V tem času naredita samo tisto, česar deček zaradi počasnosti ne uspe opraviti v šoli.
Mali hodi v drugi razred. In je, če vprašate mene, na neki način otrok s posebnimi potrebami. Ker če mora že v drugem razredu po pouku nekaj ur čepeti za knjigami, verjamem, da bo v prihodnjih letih učenju moral nameniti samo še več svojega prostega časa. Ampak njemu seveda nikjer ne piše, da ima Downov sindrom ali pa da je kako drugače poseben. Tako kot tudi ne sošolcu prijateljičinega sina, ki v petem razredu med poukom mirno vstane, leže pod mizo, odvihra iz razreda ali pa ušpiči kakšno drugo neumnost. Za ta dva dečka pač velja, da je eden malo bolj počasen, drugi pa malce bolj živahen. In se pričakuje, da se bo njuno stanje v prihodnosti normaliziralo in da se bosta prilagodila vrstnikom.
Kljub temu, da nobeden od njiju v šoli ni perla in da imajo učiteljice z njima cel kup težav in dodatnega dela, nikoli nikomur ni prišlo na misel, da bi jima vzel pravico do šolanja v redni osnovni šoli in ju poslal v šolo s prilagojenim programom, kjer bi lažje zadostili njunim potrebam.
Otrokom z Downovim sindromom pa je možnost šolanja v redni osnovni šoli odvzeta a priori. Vanjo nimajo vstopa, ker so tisti, ki odločajo o njihovi usodi, prepričani, da jim v nobenem primeru ne more uspeti. Ne glede na to, kakšne so njihove sposobnosti in kljub temu, da nekateri, sicer redki, s svojimi sposobnostmi sežejo prav do dečka iz začetka zgodbe. Vsi ljudje z Downovim sindromom so še vedno vrženi v isti koš, poti iz njega pa tako rekoč ni.
Vesna Godina mi je nekoč v intervjuju povedala tole: »Pri nas merilo normalnosti v družbi pravi, da zdrav otrok zmore vse, čeprav ne zmore, in da otroci z razvojnimi motnjami ne zmorejo tako rekoč ničesar. Če vi svojega zdravega otroka ne boste vpisali v glasbeno šolo, na tenis, jahanje in v jezikovne šole, ne boste ravnali prav. In če starši otroka s posebnimi potrebami samo zahtevajo, da z njim v šoli ravnajo dokaj normalno, ni prav. /…/ Otrokom s posebnimi potrebami naša kultura pripisuje, da večine stvari ne zmorejo. Če se s tem sprijaznite in sprejmete, ste normali. Ploskali vam bodo strokovnjaki in vsi drugi.«
Se lahko samo podpišem pod te misli. Kajti tudi nama z možem se je v preteklosti nekajkrat zgodilo, da so naju znanci spraševali, če mogoče ne pretiravava, ko svoji hčerki razlagala stvari, ki jih tudi oni razlagajo svojim enako starim otrokom. »Ni to malo prehudo zanjo, da se uči angleško, čeprav komaj govori slovensko?« se je glasilo eno od vprašanj. »Ni vse skupaj, kar počneta z njo, zanjo preveč?« Ali pa: »Težko gledam, kaj vse počnejo nekateri starši s svojimi otroki z Downovim sindromom in kaj vse jih učijo. Skušajo jih narediti normalne, ampak ne glede na vse napore, ki jih vložijo, je ta otrok še vedno prizadet.«
Pa sploh ni res, da jih skušamo narediti normalne. Samo pomagati jim hočemo, da bodo lahko maksimalno razvili sposobnosti, ki jih imajo. Tako kot to počnejo vsi drugi starši tega sveta.

Vir: Jana
Značke: šola, posebne potrebe, downov sindrom, program