Včeraj zvečer, medtem ko sem sprehajala psa, sem na cesti zagledala nekaj, kar je pritegnilo mojo pozornost, čeprav je bilo mokro, blatno in na pogled nič kaj privlačno. Čisto navadna babja radovednost, je mojo odločitev, da preplezam umazani kup snega, ki je ločil pločnik od ceste, in pogledam, kaj neki je ta čudna stvar, komentiral moj mož. In res je bila radovednost tista, ki me je gnala tja na cesto. Pobrala sem blatno zadevico, jo za silo očistila in prikazala se je lična rdeča stvarca. Lahka, tanka, ravno prave velikosti, da sem jo z užitkom stisnila v dlan. Mobilni telefon. Nokia. Taka, da je bilo celo meni, ki nimam pojma o tehniki, jasno, da gre za precej drag primerek.
Halo, kakšen dober mobilec, mi je šlo skozi možgane. Pa še, da je kot ustvarjen za mojo dlan in bi zato prav lahko postal moj novi mobilni telefon. Saj ne, da bi ga potrebovala, niti slučajno ne, ker sem s svojim blacbberryjem povsem zadovoljna, čeprav je že malo obtolčen, ker mi vsaj dvakrat na teden pade na tla. Ampak … Tudi ni res, da si ga ne bi mogla kupiti, če bi se že tako odločila, čeprav je to malo verjetno, ker sem obupno netehničen tip človeka in me vsaka taka novotarija spravi ob živce. Ampak, če sem ga že našla, potem bi pač lahko imela dva telefona. Enkrat enega, pa potem drugič drugega, odvisno od razpoloženja. Take in podobne neumne misli so mi rojile po glavi, medtem ko sem proučevala rdečo stvarco.
Potem se mi je med tem mojim pohlepnim premišljevanjem v nekaj sekundah pred očmi odvrtela risanka o želvaku Frančku. Nekoč je doživel podobno sceno kot zdaj jaz. Našel je fotoaparat. Medtem ko je tuhtal, kaj mu je storiti, je mimo prišel zajec in tako mimogrede navrgel: Kdor najde, obdrži. Kar je pomenilo, da je Franček s tem, ko je našel fotoaparat, avtomatsko postal njegov novi lastnik. In se je Franček res odločil, da ne bo raziskal, čigava lastnina je fotoaparat v resnici. Dokler ni zelo kmalu dobil poučne povratne lekcije. Izgubil je namreč svojega ljubega medvedka Sama. V strahu se je spraševal, ali ga bo sploh kdaj dobil nazaj, kajti, če bo najditelj ravnal tako, kot je v preteklosti ravnal on, bo skoraj zagotovo za vedno ostal brez njega.
Tegale želvaka Frančka sem bila prisiljena gledati vsaj stokrat, ker je bila moja hči v nekem obdobju svojega življenja njegova oboževalka in smo včasih eno in isto risanko gledali tudi desetkrat zapovrstjo. Včasih se mi je zdelo, da se mi bo kar zmešalo od tistih njegovih pravičniških zgodb in nasvetov, od vseh tistih lepih manir in pozitivnega pogleda na svet. A se me je vse skupaj več kot očitno prijelo.
Začela sem se mučiti z odklepanjem telefona in po nekaj neuspešnih poskusih mi ga je celo res uspelo odkleniti. Malo sem se »sprehodila« med klicanimi številkami in se odločila, da najprej pokličem fotra ter mu povem, da je njegov sin očitno izgubil telefon. Ni se oglasil. Poskusila sem še s prijateljem. Nič. Pa sem poklicala še Srčico. Lepo sem ji razložila, da je njen dragi izgubil telefon in da mu ga rade volje vrnem, če me pokliče. Rdeča stvarca je bila rešena.
»Prav grozno je, kako pohlepni smo ljudje po naravi, « sem rekla možu, ko sem prisopihala s sprehoda in je bila misija mobilec tako rekoč tik pred koncem. »Zamikalo me je, da bi obdržala stvar, ki sploh ni moja in je tudi potrebujem ne, in to samo zato, ker sem imela priložnost in ker sem vedela, da tega najbrž nikoli nihče ne bi izvedel.«
Ob pol enajstih zvečer je pred našo hišo ustavil bel avto. Dva nasmejana mlada človeka. Dekle in fant, ki sta se po telefon pripeljala naravnost s plesnih vaj. In ki jima je bilo strašno žal, da nimata kakšne bombonjere, s katero bi se mi zahvalila za prijaznost. Jaz pa sploh nisem potrebovala ne bombonjere ne kakršnekoli druge materialne pozornosti, ker me je ta njuna očitna sreča tako osrečila, da bi bilo že skoraj pravično, da bi jaz obdarovala njiju.
»Sploh ne vem, zakaj sem tako vesela,« sem zadihano dahnila možu, ko sem že drugič ta večer prisopihala po sto desetih stopnicah, ki vodijo do našega podstrešnega doma. »Mogoče zato, ker si ravnala pravilno?« je rekel on. 

Vir: Jana

Značke: Downov sindrom, telefon, izgubljen