Nič mi ne gre bolj na živce kot to, da v moj elektronski nabiralnik letijo razna preposlana sporočila v stilu, pošlji naprej petim prijateljem in zgodilo se ti bo nekaj lepega. V takih primerih pritisnem tipko izbriši že po prvi prebrani vrstici in zadeva je urejena.
Spodnje sporočilo pa mi je poslala znanka, ki jo imam za zelo pametno punco. Zato sem ga vseeno odprla in to kljub temu, da je oznaka »fw: Naj bo vaš dan srečen, danes, jutri, zmeraj« govorila o tem, da so kopije tega sporočila potovale na številne druge elektronske naslove.
In sem v njem našla tole poučno zgodbo.
Na večerji, na kateri so zbirali dobrodelna sredstva za šolo, namenjeno otrokom z učnimi težavami, je imel oče nekega učenca govor. Pohvalil je šolo in njeno predano osebje, nato pa postavil vprašanje: »Ko nobeni zunanji vplivi ne zmotijo delovanja narave, je vse, kar narava naredi, narejeno s popolnostjo. Vendar se moj sin, Shay, ne more učiti vsega, tako kot drugi otroci. Stvari ne more razumeti tako, kot jih lahko razumejo drugi otroci. Kje je potem naravni zakon v mojem sinu?«
Občinstvo je obnemelo ob vprašanju.
Oče je nadaljeval: »Verjamem da se, ko pride na svet otrok, kot je moj Shay, telesno in mentalno oviran, ponudi priložnost spoznati človekovo resnično naravo.«
Nato je povedal svojo zgodbo. S Shayem sta šla mimo parka, v katerem so fantje igrali baseball. Sin je vprašal očeta: »Misliš, da bi mi dovolili igrati z njimi?«
Oče je vedel, da večina fantov v ekipi ne bo želela dečka, kot je njegov Shay, a je hkrati razumel, kaj bi to pomenilo njegovemu sinu. Dobil bi potreben občutek pripadnosti in samozavest, da so ga fantje sprejeli kljub njegovim oviram.
Pristopil je k enemu od fantov in vprašal, ali se jim lahko Shay pridruži. Fant se je ozrl naokoli in rekel: »Izgubili smo že šest iger, igra pa je že v osmem polčasu. Mislim, da je lahko v naši ekipi in poskušali ga bomo dati zabijati v devetem polčasu.«
Shay je s širokim nasmehom oblekel majico svoje ekipe in očetu je šlo ob pogledu nanj rahlo na jok. Fantje so zaznali njegovo veselje.
Na koncu osmega polčasa je Shayeva ekipa dobila nekaj točk, vendar so zaostajali za tri točke. Na sredi devetega polčasa si je Shay nadel rokavico in zaigral na desnem bloku. Čeprav v njegovo smer ni priletela niti ena žoga, je bil očitno navdušen že samo zaradi tega, da je lahko igral in bil na igrišču.
Na koncu devetega polčasa je njegova ekipa ponovno dobila točko. Sedaj, ko so imeli pregled nad dvema outoma in okrepljene baze, so pričakovali samo še potencialni zmagovalni tek, Shay pa je bil na vrsti za udarec s kijem. Mu bodo fantje pustili udarjati in si s tem zapravili zmago?
Presenetljivo so mu dali kij. Vsi so vedeli, da žoge ne bo mogel odbiti, ker ni vedel niti tega, kako naj pravilno drži kij. V trenutku, ko je Shay stopil na ploščo, je metalec spoznal, da se je nasprotna ekipa zaradi Shaya odpovedala zmagi. Pomaknil se je nekaj korakov naprej, Shayu nalahno podal žogo, da bi jo lahko vsaj videl. Shay je nerodno zavihtel kij in zgrešil. Metalec je stopil nekaj korakov bližje in še enkrat podal žogo. Tokrat jo je Shay uspel odbiti.
Tukaj bi se igra lahko končala in metalec bi lahko pobral žogo ter jo vrgel prvemu, ki je stal na bazi. A je namesto tega vrgel žogo izven dosega vseh ostalih članov ekipe. Vsi na tribuni so začeli kričati: »Shay, teci do prve baze!« Še nikoli prej Shay ni tekel tako daleč, a je dospel do prve baze. Na široko je odprl oči in se začudil. Vsi so kričali: »Teci do druge!« Ob glasnem vzpodbujanju je pritekel tudi do tretje baze in nato »domov«. Tako je dobil igro za svojo ekipo.
»Na ta dan,« je rekel oče, »so fantje obeh ekip pomagali ustvariti košček resnične ljubezni in človeškosti.«
Shay ni doživel naslednjega poletja, umrl je tisto zimo. Nikoli pa ni pozabil trenutka, ko je bil junak in ko je osrečil očeta.
»Tisti, ki ti je poslal to sporočilo, verjame, da lahko vsi pripomoremo k temu, da nekaj spremenimo,« je pisalo na koncu. »Sleherni dan imamo vsi na tisoče možnosti, da pripomoremo k temu, da bi spoznali naravno zakonitost stvari. In od nas je odvisno, ali bomo nekomu polepšali dan ali pa bomo svet pustili hladen.«

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, dan, svet