Oni dan je naša družinica dobila brco v rit. Tako dobronamerno. In zelo dobrodošlo. V šoli so nam zelo prijazno povedali, da naš otrok ni prav zelo navdušen nad tem, da bi se naučil brati in pisati ter da je prišel čas, ko bo treba začeti sistematično delati na usvajanju teh veščin. Mala da ima [ ... ]

Ali sem kdaj žalostna zaradi Hane? Sem. Če kdaj jočem zaradi nje? Ne pogosto, ampak, ja, kdaj tudi jokam. Če odštejem tiste solze, ki mi jih mala kdaj pa kdaj uspe priklicati v oči s svojim trmastim značajem, tako neverjetno podobnim mojemu, potem lahko z računovodsko natančnostjo povem, da sem nazadnje točila solze zaradi svoje [ ... ]

»Se Hana kdaj poti?« je zanimalo homeopatinjo.
»Nikoli,« sem samozavestno zatrdila. Mož pa skoraj istočasno: »Ja, pogosto.«
Gledala sem ga, kot bi padel z lune in si mislila, kaj pa blebetaš, saj sva vendar opazovala istega otroka. Izkazalo se je, da je imela ta mala malo potne roke in da je imel prav, čeprav bi še tik [ ... ]

Tisti trenutek, ko je odprla usta, mi je bilo žal, da sem se pustila pregovoriti. Pravzaprav mi je šla na živce, še preden je spregovorila, ker naju je gledala s tisto slabo prikrito mešanico pomilovanja in žalosti, ki me še danes spravi ob živce. »Bi se rada pogovorila?« je rekla.
Bila je psihologinja, na porodniški sicer, [ ... ]

Če bi mi kdaj zamenjali ženo in mi namesto tebe podtaknili tvoj klon, bi zagotovo ugotovil, da nisi prava, in sicer tisti trenutek, ko bi končala ličenje in odložila puder na pravo poličko. In če bi bil po tem morda še vedno v dvomu, bi te poslal sesat in počakal, da vidim, ali boš pospravila [ ... ]

Pogledala je kreditno kartico, potem pa sramežljivo rekla: »Smem vprašati, če ste vi tista, ki piše za Jano?« Malo mi je bilo nerodno, ker sem se doslej vedno varno skrivala za časopisnim papirjem, a sem vseeno povedala po resnici, da sem prava. »Sem vas že nekaj časa opazovala, pa nisem bila prepričana, če ste to [ ... ]

V tej državi živi deček. Simpatičen. Navihan. Svetlolas. Prijazen. A tak, da se vsake toliko povleče vase. Tako zelo se umakne v svoj svet, da je nemogoče prodreti do njega in mu je zato, ker v takih trenutkih sploh ne komunicira, težko pomagati. Ne odklaplja se iz sedanjosti samo v prostem času, tudi ko ima [ ... ]

Moj prvi resni fant je bil učitelj tenisa. Strašno si je želel, da bi ljubezen do tega športa prenesel tudi name. Govoril mi je, da bom osnovno znanje, potrebno za rekreativno igranje, usvojila v nekaj urah. Samo enkrat me je uspel spraviti na igrišče in ena sama učna ura je bila dovolj, da je obupal.
Tretji [ ... ]

Starci smo klepetali ob šanku, ta mali dve pa sta nesrečno postopali po sobi, čeprav sta istih let in se poznata in sta imeli izpolnjene vse pogoje za to, da bi se lahko prav luštno imeli. Gledala sem ju in me je prijelo, da bi jima rekla, da bom vsaki dala nekaj za delat, če [ ... ]

Maja petindevetdeset, ko se je rodil Tomaž, je bil Derek star šestnajst let. Njegova mama je, tako kot Derekova pred mnogimi leti, takoj vedela, da z otrokom nekaj ni v redu, čeprav so ji zdravniki vztrajno zatrjevali, da pri otroku ne zaznavajo nobenih posebnosti. Mladeniča sta rasla vsak na svojem koncu Evrope - Derek v [ ... ]