Moj prvi resni fant je bil učitelj tenisa. Strašno si je želel, da bi ljubezen do tega športa prenesel tudi name. Govoril mi je, da bom osnovno znanje, potrebno za rekreativno igranje, usvojila v nekaj urah. Samo enkrat me je uspel spraviti na igrišče in ena sama učna ura je bila dovolj, da je obupal.
Tretji ali četrti, s katerim sem hodila, je odlično smučal. Hotel je deliti smučarske radosti z menoj in mi je bil celo pripravljen kupiti vso smučarsko opremo, a sem trmasto vztrajala pri odločitvi, da smučanje ni zame. Nekaj let pozneje, ko nisva bila več skupaj, me je nekdo ob šanku vprašal, če bi šla z družbo smučat v Francijo in sem rekla ja, čeprav nisem imela smučarske opreme in se mi tudi sanjalo ni, kako se bom znašla med samimi dobrimi smučarji. A sem se sama tako odločila in sem zato na skrivaj požirala solze, ko sem se borila s hudo strmino. Od takrat smučam.
Tudi ko mi je mož predlagal, naj se začnem ukvarjati s tekom, sem ga zavrnila, češ da mi je tek šel od nekdaj na živce in da nisem za te štose. On je torej tekel, jaz pa sem doma iskala izgovore, zakaj ta šport ni zame. Do začetka poletja, ko sva jo mahala na Rožnik in sem sama predlagala, da bi poskusila teči. Začela sem in sem kar tekla in se čudila sama sebi, kako dobro mi gre. Naslednji dan sem sicer komaj stopila na noge, ker so me tako bolele, a me je še vedno grel občutek, da tudi jaz zmorem.
Da s tekom mislim dokaj resno, je mož dojel, ko sem šla zadnjič sama v Tivoli. Zato da bi tekla. Še naša psica, navajena počasnih sprehodov, me je gledala, kot da se mi je zmešalo, a ji ni preostalo nič drugega, kot da se mi pridruži. Bila je namreč na povodcu.
Tečem zato, ker sem se tako odločila sama, odločitev pa sem sprejela takrat, ko sem presodila, da je prišel pravi čas zanjo. Nisem začela premagovati kilometrov takrat, ko se je možu zdelo primerno, in tudi ne zato, ker to počnejo vsi drugi. Stekla sem, ko sem začutila željo po teku. Ko sem si pospravila podstreho.
Ker gre v vseh treh primerih za življenjsko dokaj nepomembne zadeve, sem si lahko privoščila čakanje. Mirno in brez kakšne večje škode sem lahko počakala, da sem bila fizično, predvsem pa psihično pripravljena na boleče noge, kratko sapo in vse druge težave, s katerimi se sooči športnik začetnik. V življenju pa pogosto ali celo največkrat nimamo te možnosti, ker je stvari treba usvojiti takrat, ko je to predvidel neki vsiljeni nam načrt. Tisti, ki mu ni mar za to, na kateri točki psihične pripravljenosti smo in kako hitro bije naša notranja ura.
Seveda je svoje trenutne sposobnosti mogoče tudi prehiteti in stvari narediti takrat, ko to narekujejo okoliščine, a sem prepričana, da za tak korak porabiš bistveno več energije in da stvari počneš veliko bolj na silo kot takrat, ko se čakanje izteče in si notranje pripravljen na vse, kar te čaka na učni poti. Predvsem pa se sprašujem: Ali je res treba vedno upoštevati druge? Nam ne bi šlo bistveno bolje, če bi poslušali sami sebe, kdaj počakali in potem malo bolj pohiteli? In ali ni vseeno, kdaj usvojiš neko znanje ali veščino? Ali se to zgodi januarja ali pa decembra?
Kako zelo pomembno je kdaj tudi počakati, nama je letos marca pokazala najina Hana. Marca, ko so imeli tečaj plavanja, je sicer kazala veliko željo, da bi se pridružila sošolcem v velikem bazenu, a naj se je še tako trudila, ni dolgo ostala nad vodo. Tako smo tečaj zaključili kot neplavalci. Pol leta kasneje je neko dopustniško popoldne rekla možu, naj jo pusti pri miru, ker bo plavala sama. Skočila je v vodo in odplavala na drugo stran bazena, tako sicer, da sva samo čakala, kdaj se bo utopila, a je priplavala do roba bazena in je bila silno zadovoljna. Zgodilo se je natančno tako, kot v risanki o želvaku Frančku, ki jo je včasih tako rada gledala. V njej je mama Frančku, ki se je želel naučiti voziti kolo takrat kot vsi drugi, pa mu zadeva nikakor ni šla od rok in je že povsem izgubil voljo do učenja, rekla: »Zgodilo se bo, ko boš pripravljen. Nič prej.«
Res se je kmalu zgodilo samo od sebe. Tako kot se nam pogosto dodaja tudi sicer v življenju.

Vir: Jana
Značke: tek, smučanje, downov sindrom