77. Hanina učna ura: Zakaj ni vseeno, kdo so tvoji starši

5. okt, 2010 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnos

V tej državi živi deček. Simpatičen. Navihan. Svetlolas. Prijazen. A tak, da se vsake toliko povleče vase. Tako zelo se umakne v svoj svet, da je nemogoče prodreti do njega in mu je zato, ker v takih trenutkih sploh ne komunicira, težko pomagati. Ne odklaplja se iz sedanjosti samo v prostem času, tudi ko ima v šoli vsega dovolj, se da na off in medtem ko se drugi učijo, on v svoje zvezke zgolj riše. Več kot očitno je, da potrebuje pomoč, če naj bi nekega dne iz njega nastal vzoren državljan, ki si bo lahko sam zaslužil za življenje.
Tukaj pa se zadeva zaplete. Suhljati blondinec ne živi pri svoji družini, ker njegova mama in oče zaradi spleta okoliščin komaj skrbita zase. Imata ga sicer rada, a ljubezen, četudi brezpogojna, med odraščanjem pač ni dovolj. In je pristal v enem od slovenskih domov za mladostnike.
V primerih, ko otroku v šoli škriplje na vseh koncih in krajih, mu država lahko zagotovi največ pet ur strokovne pomoči na teden, pa še to le v primeru, če mu izda odločbo, v kateri piše, kaj mu je in kako naj bi mu pomagali. Ker če ni odločbe, ni denarja, in če ni denarja, tudi pomoči ni.
Tisti, ki se ukvarjajo z dečkom namesto staršev, so zagnali vik in krik tisti trenutek, ko so ugotovili, da zadevi ne bodo kos sami. Ogledalo si ga je nekaj strokovnjakov in po ne vem koliko posvetih so se odločili, da je z njim pravzaprav vse v redu in da morebiti ne bi bilo narobe, če bi ga skrbniki kdaj malo bolj trdo prijeli, da bi se tako na silo vrnil v ta svet.
Tepež ne pride v poštev, so bili odločni skrbniki, ker bi bil to hud prekršek zaradi katerega lahko letiš iz službe, predvsem pa ne bi čisto nič pomagal. Na tej točki je stroka ostala brez pripomb in tukaj se je zadeva tako rekoč končala. Naj dobi tistih pet ur pomoči na teden, je bila sprejeta odločitev, in primer številka nevemžekoliko je bil za našo državo in uradnike končan.
A se je bitka tukaj šele prav začela. Zakon namreč predvideva, da je treba odločbo o strokovni pomoči izdati najkasneje šest mesecev po začetku postopka, od takrat, ko so si malega prvič ogledali pa do danes pa jih je minilo že celih dvajset. Prišlo je novo šolsko leto in zdaj oktobra fant še zmeraj nima pomoči, do katere je po mnenju stroke upravičen. Namesto da bi s pomočjo specialnega pedagoga krpal luknje v znanju, ki so se mu nabrale v času, ko so se odgovorni odločali o tem, kaj naj storijo z njim, še vedno riše le slike. Šola mu brez odločbe ministrstva menda ne more pomagati, ker ji tega nihče ne bo plačal.
Poizvedovanje o tem, kje se je vse skupaj zataknilo, je pokazalo, da je uslužbenka na ministrstvu odločbo sicer izdala že pred meseci, a je ni poslala v šolo. A če skrbniki že tako tečnarijo in če res mislijo, da jo morajo nenehno nadlegovati s klici, bo to v kratkem pač storila, čeprav še ne ve kdaj, ker je zasuta z delom. Fučka se njej za dečka, ki tako in tako prihaja z družbenega obrobja in ki se mu v življenju itak ne obeta nič kaj lepega. Katera je že številka njegovega primera?
Globoko sem prepričana, da bi bila odločba že zdavnaj v šoli, če ne bi fant odraščal v domu, njegovi starši pa bi imeli zveneč priimek in še nekaj cvenka pod palcem. Ali pa če bi imel starše, ki se znajo postaviti po robu bednim uradnikom, ki ob štirih zaklenejo pisarno in jim je mar za to, ali so s svojim delom, za katerega so plačani, komu pomagali ali ne. Ne mi govorit, da imamo vsi enako štartno osnovo pa enake možnosti, ker to ni res. Ene zatrejo že v kali.
Zmeraj, ko se zasebno ali službeno srečujem s primeri, v katerih se ljudje brez znanja in zaledja bojujejo s sistemom, mi je hudo. Ker vidim, da še zdaleč ni nepomembno, kdo si, od kje prihajaš in kaj imaš. In ker ugotavljam, da imaš, ko enkrat prilezeš do neke pozicije in ko v bistvu ne rabiš več kaj dosti, samo še več možnosti in več novih izhodišč. Da se ti vrata odpirajo kar sama od sebe.
Mislite, da bi moja hči hodila v redno šolo, če bi bila hči trgovke in čevljarja? Bi njima uspelo vsaj potrkati na vsa tista vrata, ki vodijo v »normalni« svet? Prepričana sem, da bi že zdavnaj obupala.

Vir: Jana
Značke: šola, pisarna, priimek, downov sindrom

Napiši komentar