Maja petindevetdeset, ko se je rodil Tomaž, je bil Derek star šestnajst let. Njegova mama je, tako kot Derekova pred mnogimi leti, takoj vedela, da z otrokom nekaj ni v redu, čeprav so ji zdravniki vztrajno zatrjevali, da pri otroku ne zaznavajo nobenih posebnosti. Mladeniča sta rasla vsak na svojem koncu Evrope - Derek v Veliki Britaniji in Tomaž na tej strani Alp - in prav lahko bi se zgodilo, da se nikoli ne bi srečala, če ju ne bi povezal avtizem.

Pa sta si sredi letošnjega poletja vseeno stala nasproti. Pravzaprav je Derek Paravicini, starejši izmed dvojice, sedel, in to za klavirjem, odet v elegantno črno opravo, ki mu jo je pomagala obleči njegova spremljevalka Claire. Enaintridesetletnik, ki živi v eni od londonskih kraljevskih ustanov za slepe, je povsem odvisen od njene pomoči. Slep je. Ima motnjo v duševnem razvoju. In ima avtizem. Nič kaj prijazna popotnica za življenje. Pravzaprav skoraj stoodstotna garancija za to, da boš življenje preživel za zidovi kakšne inštitucije, varno spravljen med sebi podobnimi.
A se Dereku, mlademu možu, ki nas je tudi po Tomaževi zaslugi v zadnjem mesecu nagovarjal s plakatov, s katerimi Center za avtizem Slovencem sporoča, da ima avtizem dva obraza, to na srečo ni zgodilo. Izkoristil je svoj drugi obraz. Kajti to čudno dogajanje v možganih, imenovano avtizem, ki ga strokovnjaki še vedno ne znajo povsem pojasniti, ni nujno zgolj huda zavora, ampak ti lahko podari tudi kakšen izrazit talent. Le prepoznati ga je treba in ga s trdim delom obrusiti, da se je pripravljen postaviti na ogled.
Dereku, ki si je vse prej naštete tegobe pridelal s prezgodnjim rojstvom - rodil se je namreč v petindvajsetem tednu in so ga ohranjali pri življenju s pomočjo kisika, kar je povzročilo vse poškodbe -, je avtizem namenil izjemno tenkočuten sluh. Pravzaprav kar stoodstoten posluh. Samo enkrat sliši kakšno skladbo, pa že lahko sede za klavir in jo odigra tako, kot jo je bil slišal. Ali pa malo drugače, po svoje. V bachovskem stilu ali pa tako, kot bi se igranja lotili The Rolling Stones, na primer.
Seveda pot do koncertnih odrov, na katerih mu vedno dela družbo njegov zvesti in neomajni spremljevalec, glasbeni psiholog Adam Ockelford, tisti, ki je v njem prvi prepoznal prikrito genialnost, ni bila lahka. Prej nasprotno. Za to, da je Adam Dereka odvadil vseh tistih »glasbenih« znanj, ki si jih je kot samorastnik pridobil v prvih štirih letih življenja, sta potrebovala več kot deset tisoč ur trdega dela. A se je splačalo, pravi Ockelford, ki bo svojemu varovancu stal ob strani tudi v petek, 17. septembra, ko se bo Derek v Cankarjevem domu v okviru 2. festivala avtizma predstavil slovenskemu občinstvu.
Pa ni vedno mislil tako. »Ko sem ga prvič videl, sem mislil, da je nor. Bil je star kakšna štiri leta, ko so ga starši pripeljali v ustanovo za slepe, kjer sem takrat delal. Ravno sem vadil z neko deklico, ko so vstopili, in Derek naju je dobesedno porinil s stola in začel nabijati po klavirju, pri tem pa je uporabljal tako roke in komolce kot glavo in noge. Povzročal je strašen hrup in ravno, ko sem hotel staršem predlagati, naj ga odpeljejo stran, sem ugotovil, da v bistvu igra pesem Don’t Cry For Me Argentina. Ta že ni nor, sem si mislil, ta je genialen.«
Pri Tomažu prepoznavanje talenta ni bilo tako enostavno. Naši zdravniki so njegovi mami hitro dali vedeti, da iz fanta nikoli ne bo nič in naj vanj nikar ne vlaga preveč svoje energije. A se, ker pač je taka, kot je, trmasta in odločna, ni prepustila črnogledim napovedim, še posebej zato ne, ker ji je hitro postalo jasno, da se slovenska medicina pač ne more pohvaliti z bogatim znanjem o avtizmu, le da tega ne prizna za živo glavo. In tako je trajalo kar nekaj let - in v tem času se je njej in njenemu sinu zgodilo veliko nelepih stvari -, preden je vsem nejevernim Tomažem okoli njenega Tomaža uspela dokazati, da tudi ljudje z avtizmom v življenju lahko počnejo kaj koristnega. Fotografirajo, na primer.
A jim je za to treba dati priložnost. Sinu je torej kupila fotoaparat in mu poiskala mentorja - fotografa in urednika fotografije na Mladini Boruta Peterlina. Starejši in izkušenejši na mlajšega, avtista, ki ga je mama s svojo vztrajnostjo uspela tako obrusiti, da ne samo, da ni moteč za okolico, ampak se zna že prav dobro vključiti vanjo, skuša prenesti delček svojega bogatega znanja. Tomaž pa … Je vesel, da fotografira.
»Prvič sem fotografiral že dolgo nazaj, ko sem bil še majhen. Rad fotografiram, ker je zanimivo, ker vidim vedno kaj novega in lahko fotke pokažem prijateljem in se o tem potem pogovarjam z njimi,« pravi.
Seveda bi njegove fotografije prav lahko ostale zgolj v družinskem albumu, če jih ne bi ponosna mama, ki nikoli ni nehala verjeti v svojega sina - tudi takrat ne, ko so jo nekateri hoteli prav grobo prepričati, naj ga vendar pusti pri miru, da se lahko fant meče po tleh in zganja celega hudiča, kadar mu kaj ni všeč -, začela objavljati na socialnem omrežju facebook. Začele so prihajati prve pohvale. In prve objave. Tomaž je bil ponosen. Čeprav naj sploh ne bi vedel, kaj je to ponos, kajti avtizem naj bi povzročil, da človek ne kaže čustev. Ne ponosa. Ne ljubezni. Ne strahu. Nič.

Dva avtista v eni sobi
A je vse to zgolj stereotip. Kajti tisto julijsko soboto, ko sta se Derek in Tomaž v Londonu znašla v isti sobi in je bil Derek tam zato, da pozira, Tomaž pa zato, da njegovo podobo ujame v objektiv, je bil Tomaž živčen. Stokrat je pogledal, ali je z njegovim fotoaparatom vse tako, kot mora biti, še kakšenkrat več si je z brisačo, ki jo je njegova skrbna mama prinesla s seboj, obrisal znoj z obraza, potem je nekajkrat pritisnil na sprožilec, kar tako, za vajo. In je nato tisto, kar je posnel, pokazal vsem, ki smo se takrat znašli v sobi. »A ni dobra fotka?« je vprašal bolj sebe kot druge in odbrzel naprej, da z enakim vprašanjem osreči še koga drugega.
Bil je običajen petnajstletnik, vznemirjen, ker bo fotografiral človeka, v medijih znanega kot človeški ipod in spoštovanega glasbenega gosta tudi pri takih pomembnežih, kot sta bivša angleška premierja Tony Blair in Gordon Brown. Glasbenika, ki se bo kmalu po obisku Slovenije podal čez lužo, kajti tam na oni strani Atlantika, v Las Vegasu, bo posnel prvi samostojni album. Američani že vedo, komu ponujajo priložnost za uspeh, kajti Derek je nekoč že gostoval pri njih in požel zgolj pohvale.
Tako kot Tomaž, potem ko je bila prva njegova fotografija objavljena v časopisu in to v časopisu, za katerega ljudje odštejejo denar, pa nato še na ogromnih panojih, ki so v preteklih dneh s Tomaževo fotografijo vabili na Derekov koncert. »Morali bi videti ta ponos na njegovem obrazu, ko je zagledal prvi plakat in nato še drugega in tretjega. Žarel je. In potem je rekel: Mami, a si ponosna name? In to je vprašal tako, da bi, tudi če ne bi bila, morala pritrditi. Upal je, da sem ponosna nanj. Želel si je to. In ko sem rekla, ja, seveda, pa ti veš, kaj je to, je rekel: Zdaj bom pa lahko to dediju pokazal in me bo vzel s sabo na sejem,« je njegovo soočenje z rezultati lastnega dela opisala mama.
V nasprotju s Tomažem Derek tisto julijsko soboto ni bil prav nič živčen. Pa četudi se je v sobi trlo ljudi in čeprav smo vsi hoteli nekaj od njega. Kot bi užival v vsej tej pozornosti, ki smo mu jo namenjali, in kot bi bil resnično vesel, da je del zunanjega sveta in ne del zaprte ustanove, v kateri bi bilo sicer vrhunsko poskrbljeno zanj, a to ni isto, kot če živiš zunaj, med ljudmi.
Kadar ni bil ogovorjen in so se tisti, ki so bili tam zato, da mu kadarkoli priskočijo na pomoč, zapletli v pogovor, se je uživaško pozibaval na stolu, z glavo nihal sem in tja, kot bi poslušal glasbo, ki je ne more slišati nihče drug razen on.
In nam je Adam Ockelford, ki je delo s svojim varovancem opisal v knjigi In the Key of Genius, razložil, da mladenič vse to, o čemer drugi govorimo in česar zaradi motnje v duševnem razvoju ne more razumeti, dejansko spremeni v glasbo. Tako človeško govorico kot vse ostale njemu nerazumljive zvoke procesira kot glasbo. Kajti samo tako lahko preživi v tem zanj povsem kaotičnem svetu, ki ga plaši s svojimi zvoki, razmerji, pravili in pričakovanji. Samo tako ni zmeden in agresiven in samo tako se nam lahko približa, postane del nas.
A takega, zmedenega in nebogljenega, ga vidimo zgolj mi, ki si pravimo normalni. Tomaž je namreč svojega portretiranca, sicer nečaka Camile Parker, soproge angleškega prestolonaslednika princa Charlesa, videl in opisal takole: »Derek se mi je zdel zelo prijazen, čeprav se nisva nič pogovarjala, lepo igra klavir, res lepo igra. Ko sem ga slišal igrati, mi je postalo kar malo hudo, ker je tako dobro igral, ker je tako dober pianist. Nihče ne more biti takšen pianist kot Derek.«
In je vse to tudi res. Kajti obema, tako Dereku kot Tomažu, je avtizem odprl vrata v svet. Pa čeprav mnogi še danes trdovratno verjamejo, da jih v bistvu zapira.

Vir: Jana
Značke: avtizem, Derek Paravicini, motnja v duševnem razvoju