Če bi mi kdaj zamenjali ženo in mi namesto tebe podtaknili tvoj klon, bi zagotovo ugotovil, da nisi prava, in sicer tisti trenutek, ko bi končala ličenje in odložila puder na pravo poličko. In če bi bil po tem morda še vedno v dvomu, bi te poslal sesat in počakal, da vidim, ali boš pospravila sesalec. Ker če bi ga in ga ne bi pustila sredi dnevne sobe, bi zagotovo vedel, da nisi prava.
Medtem ko je že ne vem kolikič lajnal ta monolog, je s prstom kazal na odprti puder. »Čisto nikoli ga ne zapreš in nikdar ga ne pospraviš nazaj na pravo polico,« je robantil, da sem nemudoma vzela tisto nesrečno posodico in jo položila tja, kamor sodi.
Ko sem naslednji dan končala z ličenjem, sem jo spet pustila nekje med zobno pasto in zobnimi ščetkami. Bila sem že pri vratih, ko sem se spomnila, da ga moja površnost spravlja ob živce. Menda ga je neskončno strah, da bo puder po nerodnosti vrgel po tleh ali pa da se bo Hana, ki ravno radostno odkriva svet kozmetike, napleskala čez cel obraz.
Za trenutek sem postala, češ, a ni vseeno, kje stoji tisti klinčevi puder, potem pa zakorakala nazaj in ga pospravila. Če bo zaradi tega srečen, pa naj bo. Stalo me je samo nekaj dobre volje, čisto majčkeno pripravljenosti pomisliti tudi na drugega.
Kako lepši bi bil svet, če bi vsi večkrat pomislili na tiste okoli sebe in če bi nam bilo mar za to, kako naša dejanja vplivajo na tuja življenja. Ne vem zakaj, a ob tem pisanju sem se spomnila Ivana Štuheca, teologa, ki sem ga pred leti spraševala, ali se lahko tudi duhovniku, ki gre zavestno v poklic, v katerem ni prostora za ljubezen do ženske, zgodi, da glava odpove in srce začne delati po svoje. »Tudi če srce kdaj drugače zavibrira, ga je pač treba vzeti v roke. S tem, da lahko srce zavibrira, mora človek računati do smrti. Ni samo stvar čustev, ampak tudi zdrave pameti in volje, da vidiš, v kakšnem življenjskem kontekstu se nahajaš in kaj bi zate in za druge pomenilo, če potegneš neke nove poteze,« je odgovoril.
Seveda povedano nima nobene zveze s pudri, a govori natančno o tem, o čemer napletam jaz - o tem, da s svojimi dejanji hote ali nehote vplivamo na tuja življenja in da je zato treba takrat, ko vlečemo poteze, razmišljati tudi o tem. Ne sme nam skratka biti vseeno za vse okoli sebe, pa četudi najnovejša moda narekuje, da je najbolje skrbeti samo za svojo rit. Samo majčkeno bolj si moramo prisluhniti, videti in zaznati drug drugega.
Dokaze za to, da mnogim, tudi državi, kronično primanjkuje dobre volje za spremembe, srečujem tako rekoč vsak dan. Primer: kličejo me starši, ki želijo svoje drugačne otroke, predvsem tiste z lažjo duševno motnjo, spraviti v redno šolo, pa ostajajo pred zaprtimi vrati. Država pravi ne, ker družbene razmere še niso zrele za ta korak. Slovenski učitelji so menda preveč obremenjeni, da bi se lahko posvečali še tej populaciji, pa tudi pogoji za delo niso zagotovljeni.
Popolnoma se strinjam, da je s takimi otroki več dela, pa s tem, da niso vsi učitelji za tako delo, se tudi strinjam. A v množici tistih, ki nam prekrižajo pot, se vedno najde tudi kdo, ki ima rad izzive. Ki se ne boji drugačnih pristopov. Ki je zato, da bo nekoga osrečil ali mu omogočil pot v to našo zaprto »normalno« družbo, pripravljen investirati nekaj svoje dobre volje. Narediti kaj zastonj. Ali pa kaj več, kot od njega terja pogodba o delu.
Saj ni treba vseh slovenskih učiteljev siliti, naj se ukvarjajo z otroki s posebnimi potrebami. Najdimo tiste, ki imajo afiniteto do takšnega dela. Tiste, ki imajo za seboj ravnatelja z vizijo. One, ki si upajo in ki se radi učijo. Zagotovimo jim podporo, ki jo potrebujejo, pokažimo, da smo opazili pripravljenost in željo, da dosežejo nekaj več.
Morda ne bi bilo narobe, če bi vsak pri sebi začel s pudrom in sesalcem, da bi razumel, kaj je to dobra volja in kako blagohotno vpliva na medsebojne odnose. Kajti ko bo večina usvojila to preprosto lekcijo, to relacijo med dobro voljo in spremembo, moja hči morda ne bo več eden tistih redkih makov, ki se bohotijo med samimi marjeticami.

Vir: Jana
Značke: dobra volja, učitelji, podpora, downov sindrom